"Včasih se sprašujem, zakaj me je usoda postavila pred toliko preizkušenj..." je zavzdihnila Amy. Mama jo je pobožala po laseh in jo tolažila: "Amy, pa saj ni tako hudo! Vem, da boš pogrešala New York in svoje prijateljice, ampak nimamo druge izbire. Zdaj pa se obuj, taksi bo vsak čas tukaj!" Amy si je obula teniske, nato pa se je šla še zadnjič sprehodit po stanovanju, da bi se poslovila ob doma, kjer je živela že od rojstva. Stanovanje je bilo majhno in ko je bila mlajša, je vedno sanjala, da bi živela v gradu, zdaj pa, ko so se selili na drugi konec sveta, v velikansko graščino na Škotskem, bi bila pripravljena narediti karkoli, da ji ne bi bilo treba zapustiti New Yorka. Zazrla se je skozi okno v kuhinji, skozi katerega se je odpiral pogled na celotno mesto, saj so živeli v zadnjem nadstropju velikanske stolpnice. Preplavili so jo nostalgični spomini, a kmalu jo je iz sanjarjenja predramilo mamino vpitje: "Amy! Daisy! Pridita! Taksi je prišel!" Stekla je k vratom, pograbila kovček in preden je mama zaklenila vrata, se je še zadnjič ozrla za sabo. Nato so se z dvigalom spustili v pritličje, pred nebotičnikom pa je že čakal taksi. V prtljažnik so zložili kovčke, mama je sedla na sovoznikov sedež, Daisy in Amy pa sta zasedli zadnja sedeža. Šofer je pogodil plin in odpeljali so se na letališče.
Dolgo časa so se prerivali skozi gnečo na cestah in mama je postajala čedalje bolj živčna. Strah jo je bilo, da bi zamudili letalo, a Amy si je potihem želela, da bi zamudili let in jim ne bi bilo treba stran. Kljub neznanskim zastojem so prišli na letališče pravočasno in vkrcali so se na letalo. Amy in Daisy sta se dolgo prerekali, katera bo sedela ob oknu, nazadnje pa je mama določila, da lahko sedira vsaka polovico vožnje na sedežu pri oknu. Amy je bila hvaležna mami, ker je bila tako pravična, kajti Daisy, Amyjina petnajstletna polsestra, je bila zelo kruta in neprijazna do svoje pet let mlajše polsestrice. Amy je vedela, da je Daisy jezna nanjo, kajti zaradi njenega očeta, se je mama ločila od Daisyjinega očka. Daisyjin oče je bil bogat podjetnik, ki je imel velikansko hišo v Los Angelesu in Daisy je za vsak rojstni dan poslal ogromno daril. Amyjin očka pa je bil le navaden pisatelj, ki je sicer pisal zelo lepe zgodbe, vendar jih nihče ni bral, zato je imel samo majhno stanovanje v New Yorku in Amy je za rojstni dan vsako leto podaril knjigo in tablico čokolade. Vendar je njen očka lansko jesen, natančneje 23. septembra, skrivnostno izginil. Šel je na sprehod in nikoli več se ni vrnil. Amy je dolgo jokala, nato pa se ji je nekega dne sanjalo, da so očka prišli iskat škratje in ga odpeljali v svoje kraljestvo. Amy je poskušala verjeti tem sanjam in nekako se je sprijaznila, da očka ni bilo več. Še vedno pa je upala, da se bo očka nekega dne vrnil in zdaj, ko so se selili na Škotsko, se je bala, da se bo vrnil v njihovo stanovanje in ga našel praznega, nato pa ne bo vedel, kam so šli.
Medtem ko je Amy premišljevala, je letalo začelo vzletati in še preden se je zavedala, so že leteli nad oblaki. Bila je izmučena in v mehkem sedežu se je hitro potopila v svet sanj.

*i* Živijo! Začela sem pisati zgodbo in upam, da vam je všeč. Lp, Kitty<3 *i*