Heeej! <3
Torej, tukajle je 1.del prekletstvo OMG kk je dolg hahahhahaha :joy::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart: Če že to bereš pa še dej plis preber mojo zgodbo :smirk: UŽIVAJTE V BRANJU!

______________

Še zadnjič v tem mestu. Pri teti Mary in stricu Carlu mi je prav prijetno vendar zdaj je kar je. Šolala se bom na enih boljših šol v Londonu. Že jutri odidem. Teta in stric sta se odločila, da bom odšla od njiju. Zavedno. Če se ti to zares dogaja je težko verjeti. Živela bom pri nekakšni prijateljici tete Mary, ki živi v mestu kjer sem se jaz rodila. To je moja priložnost, da najdem starše. »Enid, pridi že na zajtrk! Hitro!« Povzdigne glas teta Mary kot, da me kliče že tretjič na zajtrk. No saj mogoče me... Hrbet sem si zravnala in se zazrla skozi ulice New Yorka. Iz vsakega vogala se je slišal kakšen avto, motor, ura, ki je zvonila... Le v moji sobi je bilo vse tiho. Prisluhnila sem zvoku New Yorka katerega me vsak dan zbudi isti zvok, z istim namenom. Roke stegnem do mojega nizkega stropa in se s copati odpravim do vrat moje sobe. »Prihajam teta...« Zazeham in počasi začnem odpirati vrata. Pogled tete se zazre v mene. »O, si se le vstala... Dobro jutro!« Se nasmeji teta Mary. Prikimam in se brez besed odpravim desno po hodniku do kopalnice. Ko vstopim na mrzla tla se obrnem na levo in se pogledam v ogledalo. Vidim sebe. Le mene kakršna sem zares. Svetlo razmršeni svetlo rjavi lasje, čokoladno rjave oči poleg njih pa podočnjaki, ter moj utrujen in zaspan obraz. Roka se mi stegne do prvega predala pod ogledalom, da bi našla glavnik. Predal potegnem proti sebi in se zazrem v predal. Nikjer ni glavnika. Prazen predal je strmel vame jaz pa v njega. Roka se stegne en predal nižje. »Teta, si ti kje videla moj glavnik?« Jo vprašam med odpiranjem spodnjega predala. »Ne ljubica, nisem.« Drugi predal odprem do konca dokler med odpiranjem ne zagledam knjige na kateri je bilo narisano dekle z zlatimi lasmi, ki so bili speti v dolgo kito in prijetno zaprtimi očmi. Naslova ni bilo. Iz kopalnice odidem z odprto knjigo v roki. Začela sem brati. Na prvi platnici knjige je pisalo:
~Tale knjiga ponesla te bo, v višine in doline, a kamorkoli že ti odideš, prerokbe vodile te bojo.~
Privzdignem obrv in še nekajkrat preberem, ker nisem razumela niti besedice. Med ponovnim branjem besedila se iz te povedi prelije čisto drugo besedilo. Pisalo je:
~Dnevnik in prerokbe Charlotte Johnson~
Ime in priimek moje mame? Zaprem oči in jih po nekaj sekundah spet odprem. Ne, nisem sanjala. Napis se je ponovno popravil. Tokrat je popravil le ime. Zdaj je pisalo: ~Dnevnik in prerokbe Enid Johnson~ Kar naenkrat nisem bila tisto dekle z odprtimi usti, ki ni verjelo svojim očem temveč tisto, ki je bilo prepričano, da so to le sanje. Nisem verjela, da je to resničnost pa, če se uščipnem ali ne. Vseeno, če so že to res sanje sem si želela uživati v mojih sanjah. Odprla sem knjigo ter prebrala besedilo na prvi platnici.
~Dragi dnevnik,
kako zanimivo, da sem te našla v očetovem predalu. Toliko ti imam za povedati, da ne vem kje naj začnem! Sem Charlotte Johnson. 16 letno dekle, ki ji je že kot majhna umrla mama ter živi z očetom. Danes 5.6.1981 sem te odkrila! Komaj čakam, da ti zaupam vse moje skrivnosti! Vedno bolj imam občutek, da si poseben.
Charlotte Johnson~
»T-Teta Mary...« Zajecljam in začnem hoditi proti kuhinji z odprto knjigo v roki. Pogoltnem velik cmok v grlu ter se na hitro zazrem v tetine oči. »Ta knjiga... Je mamin dnevnik in knjiga nekakšnih prerokb poglej!« Teta prevzeme knjigo v roke in lista knjigo. »Jaz nič ne vidim.« Izpulim ji knjigo iz roke ter še sama začnem nestrpno listati po njej. »Mislim, da si imela privid. Pusti zdaj to knjigo in pridi na zajtrk.« S pogledom nakaže proti skoraj polni mizi. Čeprav zdaj res nikjer nisem videla čarobne platnice sem bila prepričana, da sem jo prej videla. Po zelo nasitnem zajtrku sem se sama odpravila peš do šole saj nimam prijateljev in seveda sem učenka, ki učencem vedno priskoči na pomoč oni pa meni ne. Vedno sem prijazna... Včasih še preveč. Po pločniku ob cesti sem se sprehajala kot vsak dan. Kmalu bom prišla do prehoda za pešce, ki ga prečkam vsak dan, le, da je danes nekaj drugače... Nekakšna starka se sklanja po prehodu za pešce in skoraj leži na tleh. Z roko hoče dobiti palico vendar je predaleč. Moje oči si hitro razgledajo pokrajino okoli gospe. Kmalu bo mimo nje zapeljal avto, ki se seveda ne misli ustaviti. Nekaj sekund še panično gledam proti gospe nato pa se pogumno zaženem čez prehod za pešce in gospo hitro potisnem na stran. Za las je šlo! »Hvala ti gospodična! Rešila si mi življenje! Kako vam je ime?« Se gospa z gubami na obrazu nasmehne. »Jaz sem Enid Johnson. Me veseli.« Gospa spremeni izraz na obrazu in me takoj za tem ponovno lepo pogleda. »V znak tvoje hvaležnosti ti podarjam tole.« Iz žepa je potegnila obesek z rdečim srcem v katerem je kar vladala magija. »Oh, saj ne bi bilo treba...« Sem ji ga že hotela vrniti vendar je že mahala v slovo in mi kazala hrbet. Skomignem z rameni in se zaženem naprej do šole. Le še nekaj metrov in bom tam. Noge so mi plapolale naprej, nazaj, naprej, nazaj brez nadzora. Tik pred velikimi vrati se ustavim in uganite kaj zaslišim. Zvonec, kaj pa drugega. Med tekom po ulicah zaslišim po celi šoli kako ravnateljica govori po zvočniku: »Dobro jutro dragi učitelji in učiteljice, drage učenke in učenci, prav lep in prijazen pozdrav. Se opravičujem, ker motim vaše delo vendar imam nekaj obvestil. Učenci lahko gredo sedaj v knjižnico saj je bila prej zaprta, ker je knjižničarka zbolela. Dovoljeno je le to uro zato vam dragi učitelji in učiteljice svetujem, da jih zdaj odpeljete v knjižnico. Lep dan vam želim.« Kot, da ne bi nič slišala se sprehajam nato pa se mi prešine ideja. Mogoče lahko v knjižnici najdem kaj v tej knjigi! Zaslišim glasove mojih sošolcev, ki jih ne moreš zgrešiti. Iz ovinka se prikaže četica mojih sošolcev ter seveda učiteljica. »Se opravičujem, ker sem zamudila vete, na prehodu za pešce je bila starka in rabila je pomoč in... in...« Sem jecljala in se na koncu le predala njenemu grdemu pogledu. Pogledam v tla, da bi se izmaknila njenim temnim očem, ki so jih zakrivali njeni dolgi črni lasje. V njenih zelenih očeh se zabliska. »Dovolj izgovorov Enid Johnson, enkrat še zamudite in boste vprašani!« Mi zarenči nazaj. Z obrazom proti tlom prikimam in odidem na konec vrste. »Tisti, ki morate v knjižnico pojdite, tisti, ki pa ne pa pojdite v matematično učilnico in, da ne slišim da ste bili celo uro v knjižnici, le zato, da bi se izognili matematiki!« Še pripomni in nam vsem pokaže hrbet. Odpravljala se je po hodniku in kmalu je nismo videli več. Skoraj cel razred se je zapodil proti knjižnici razen tisti, ki so imeli radi matematiko so odšli v učilnico za matematiko. V knjižnico se zatečem kot, da bi bila nevidna. Zadnja pristopim v veliko sobo v kateri je bilo veliko polic s knjigami. Prst mi začne drseti po policah. Prerokbe, prerokbe, prerokbe... Nikjer nič. Po nekaj policah se predam in se sesedem na stol poleg mize. Še vedno sem imela seboj knjigo zato jo iz šolske torbe povlečem in odprem. Spet nova prerokba. »Zakaj gledaš prazno knjigo?« Se zasliši glas za mano in res, takoj, ko nekdo pogleda proti knjigi prerokba izgine. Obrnem se in za seboj vidim Olivio. Seveda, mojo največjo sovražnico. »Gledam, če bo kje kakšno besedilo vendar vidim, da ga ni.« Ji drzno odvrnem. Seveda, ko se spet obrnem h knjigi, da bi jo prelistala se mi začnejo posmehovati vendar se ne oziram na njih. Že kakšne 30 minut gledam v prerokbo in čakam, da pride kakšna nova. Zdelo se mi je kot, da se je čas ustavil. Presenečena se ozrem okoli sebe. Vsi so pri miru kot kipi, ura ne tik taka več... Kot, da bi se čas ustavil. Kako je to možno? Iz kota z največ knjigami se prikaže fant moje starosti vendar... On se premika! »K-Kdo si ti?« Zajecljam proti temni postavi. »Jaz sem Chris. Mi pokažeš tvojo knjigo?« Me nagovori. Imel je svetlo rjave lase, modre oči in prečudovit nasmeh. »No, lahko pogledaš vendar je prazna...« Mu težko knjigo položim v roke. Kot, da bi začel brati prerokbo z očmi ovinkari levo in desno. »T-To je bila knjiga kraljice Charlotte s prerokbami!« Se je Chris zasmejal. Oba naenkrat z odprtimi usti se spogledava. Popraskam se po glavi. »Vse mi moraš razložiti! Prvič, zakaj je čas ustavljen in drugič, kako lahko bereš prerokbe, če pa jih noben drug ne more prebrati?« Izpulim mu knjigo iz rok ter še enkrat preberem prerokbo. »No, vse se je začelo tako, da je dekle Sophie Johnson našla rdeč obesek v obliki srca. Že od nekdaj je verjela v magijo in zato se je odločila, da magije, ki jo je čutila v obesku ne bo obdržala zase, temveč jo bo dala drugim. Razbila je obesek in iz njega je res prišla magija, ki pa so jo dobili le, tisti, ki so verjeli v magijo. Vsak je dobil svojo magijo in tako sem jaz ustavitev časa, Sophie pa je dobila v roke knjigo z prerokbami. Nekakšno dekle Audrey Smith je še posebej verjela v magijo in seveda jo je dobila vendar čez leta je hotela vso magijo v gozdu Gardynu zato, ker, če dobi vse moči ne bo nikoli umrla. Gozd Gardyn je skrivnostni kotiček kjer so le ljudje z magijo. Zato je z njeno temno magijo srce prijela v roko in tako je posivelo. Sophie je za tem umrla. Gozd Gardyn je zato prevzela Charlotte Johnosn...« Je vse hotel razložiti Jack. »Si rekel Charlotte Johnson?« Sem začudeno vprašala. Jack je prikimal in že z ustnicami hotel oblikovati ~Zakaj?~ »To je moja mami. Ime mi je Enid Johnson.« Počasi se začne približevati proti meni. »ENID! KONČNO SEM TE NAŠEL! Aha točno nič ne razumeš, bom nadaljeval zgodbo... No, torej in Charlotte je hotela ustaviti Audrey za zmeraj. Zaljubila se je v Joeya, in postala sta kralj in kraljica gozda Gardyn ter dobila otroka. Hotela je pogledati prerokbo, da bi ugotovila kaj naj stori, ko ju je vojska Audrey napadala. Knjiga je zgubila svoj čar zato je stekla in nekomu na varno oddala knjigo. Nato ju je vojska Audrey napadla in... Po celem gozdu Gardyn se govori, da sta... umrla.« Ob tem trenutku so se mi hotele uliti solze. Nisem vedela kaj naj rečem. »Ampak res ne vem kako lahko jaz vidim prerokbe...« V joku prikimam. »Saj ni res... Moja babi, mami, oče... Torej je knjigo dala moji teti. Seveda. Toda tisti obesek... Misliš, da je podoben temu?« Chrisu se zalesketajo oči. Pristopi do mene in si odbližje ogleda obesek. »K-Kje si ga dobila?« Privzdigne Chris obrv. »Nekakšna starka mi ga je dala, ko sem jo danes rešila na cesti...« Chris izgubi svoj nasmeh. Ačne odkimavati z glavo. »Oh ne... Ne, ne, ne... saj ni res... Enid, se zavedaš, da bi ta starka najbrž lahko bila Audrey?« V šoku tudi meni izgine nasmeh in padem na stol. Primem se za glavo, obupana kaj sem storila.
»Enid, ti si naše edino upanje! Le ti lahko uporabljaš knjigo prerokb! Če bo ustavljen čas lahko odideva do gozda Gardyn.« Prikimam in se skušam v solzah nasmejati.

________________

Ekola pa si prišel do konca XD če si prebral sem ti fuuuuuuuuuul hvaležna :hugging::sparkling_heart: če ti je blo všeč stisni lajk in, da bom vedla, da si preral komentiraj :kissing_closed_eyes::sparkling_heart: Zlo bom pa vesela tudi če se naročiš name!
Lp, Blank