Hola<333
Po reeees doooolgmu času sm objavla nov del. Končno se neki mal bl zanimivga dogaja, hehe. Aja, pa če se ne spomnte preberte prejšn del pa boste vedl.
Uživite<33


*b*37. POGLAVJE*b*


*b*Paige*b*

Stekla sem v gozd in se nisem zmenila za Maryine klice. Sklonila sem se, ko me je veja skoraj zadela v obraz.
»Kelly!« Tekla sem globje v gozd, dokler nisem zaslišala njenega klica.
»Paige!«
Stekla sem proti njenem glasu. Ležala je na tleh, njen obraz je bil prekrit s posušeno krvjo. Ampak, ko me je zagledala, je prebledela.
»Kelly?« Previdno sem se ji približala.
»Paige…« S težavo je govorila. »Za tabo!« V tistem trenutku sem začutila žgočo bolečino.


*b*Kaya*b*

»Loyd!« Ni se oglasil. V očeh so se mi nabrale solze. Iz teme me je čudna gmota porinila na tla. Z rokavom sem si popivnala kri, ki mi je mazela iz rane na licu. Z glavo sem zadela v drevo. Zazdelo se mi je, da se je spustila megla. Na kožo so mi začele padati dežne kapljice. Nenadoma so se poleg mene zasvetile rdeče oči. Bil je vampir. Splazila sem se stran, a me je zgrabil za nadlaketi in me potisnil ob drevo. Skušala sem se upreti in se osredotočila na moč. Vampirja je vprgla nazaj in name se je pognala druga pošast. Začutila sem ostro bolečino v rami in zakričala. Stresla sem se in pošst je zacvilila. In žepa sem izvlekla rezerven nožič in ga zapičila v kožuh pošasti. Tišino je pretrgal volkov tulež, nato pa je vse potihnilo.
»Av!« sem zasikala, ko sem poskušala vstati. Naslonila sem se na drevo in se počasi vrnila na jaso. Na tleh je bilo polno krvi in tla so bila polna dlak. Loyda ni bilo nikjer.
»Loyd!« sem zaklicala, tokrat hlasneje. Zaslišal se je pok vejice in roka mi je pokrila usta. Tokrat osebe nisem videla. Začela me je vleči v gozd. Naslednji trenutek sem ležala na tleh, čutila sem težo telesa na sebi. Skušala sem se obrrniti, a so se pošastini kremplji zarili hloboko v moje rame. V rokah sem še vedno držala nožič. Slepo sem ga zapičila v pošast in zaslišal se je še en grozljiv krik. Oddahnila sem si vstala. Bilo je ledeno mrzlo in zaradi dežja je vse drselo. Oprijela sem se drevesa in zaškrtala z zobmi. Kmalu sem zagledala prepad, ki je vodil v reko. Videti je bil visok kar nekaj metrov. Zazdelo se mi je, da je zelo malo možnosti, da bi Paige preživela. Ali pač?

Hotela sem se obrniti, a mi je spodrsnilo. Kriče sem padla in se v zadnjem trenutku oprijela veje. Obvisela sem nad hudournikom. Skušala sem se oprijeti zemlje, a mi je zdrsnilo. Rama me je že močno bolela, nisem vedela, kako dolgo bom še zdržala. Poskušala sem uporabiti magijo, a sem bila prešibka. Obraz so mi zalile solze obupa in vdala sem se. Nisem se več poskušala oprijeti drugih stvari. Držala sem se veje in čakala, da mi moči poidejo.


*b*Loyd*b*
Bilo je temno. Deževalo je. Nad seboj sem videl temno nebo, a bil je dan. Dan. To je pomenilo, da sem prespal celo noč. Kje je Kaya?
V čelo me je zadel storž.
»Av.« Dvignil sem roko, da bi se podrgnil, a je bila povsem prekrita s posušeno krvjo. Sunkovito sem se dvignil in moje telo je zajela bolečina. Bil sem povsem prekrit s krvjo, na meni je bilo ogromno ran. Zavrtelo se mi je in padel sem nazaj na mah. Potem sem zaslišal korake.