Bolj kot je Feliks razmišljal o Lejinem umoru, tem večkrat ni vedel, komu naj se zaupa. Mami se ni mogel, saj se je bal, da bo slednja postala še bolj žalostna, kakor je, ati pa je bil iz dneva v dan bolj zaposlen s službo. Pomislil je tudi na Saša, ki bi bil dobra izbira, če ne bi bil trenutno bolan. Doris? Ne, tako tvegati pa ni bilo potrebno.
Tako mu je preostalo le to, da spregobori z misterioznim Dwenirjem, ki ga je srečal pred nekaj dnevi. Velikan se mu je kajti zdel edini, ki mu lahko poda svoje razmišljanju o umoru. Poleg tega je vedel, kje ga iskati - kje drugje bi bil Hrvat v Celju kot pa v centru na ogledu ali pa na turističnem centru? Feliks je najprej šel skozi dobro poznano mesto, a ga ni bilo, zato se je odpravil proti turističnemu centru, kjer je takoj prepoznal visoko postavo in goste pšenične lase.
"Pozdravljeni, gospod Dwenir," ga je pozdravil gimnazijec.
Velikan se je obrnil in ob pogledu na fanta mu je na obrazu zaigral nasmešek. "Živjo Feliks," mu je odzravil in še prej prebral značko z imenom na Feliksovi šolski uniformi. "Lepo, da se ponovno srečava. Ti lahko kako pomagam?"
"Nič nima smisla v povezavi s tem umorom," je izjavil Feliks, "zato bi rad govoril z vami o tem, ker ste žal edina poznana oseba, ki je sposona govora o tem."
Dwenir se je zamislil, nato pa spregovoril: "Sprehodiva se." Feliks je začel slediti velikanu, ko je ta nadaljeval:"Zakaj se ti zdi, da nima nič smisla?"
"No, na primer zakaj bi Franc Brezdomski ubil Lejo?" je navedel primer Feliks, a velikan ga je le začudeno pogledal. "Ne veste, kdo je Franc Brezdomski?" se je začudil še Feliks, pri tem pa pozabil, da se tudi njemu pred nekaj dnevi ni sanjalo o njemu. "Franc je najbolj znani celjski brezdomec, ki ponoči krade, podnevi pa to robo prodaja."
"Morda sem nekje slišal zanj."
"Kakorkoli že, se vam ne zdi čudno, da bi nekdo, kot je Franc, ubil Laro?" je nadaljeval gimnazijec.
"Na svetu se dogaja veliko čudnih stvari, se ti ne zdi?" je nasprotoval velikan, se ustavil in se usedel na veliko klopco in povedal Feliksa, naj sede zraven. "Vidiš, Feliks," je začel, ko se je temnolasec udobno namestil, "sam popolnoma zaupam policiji, poleg tega sem prepričan, da imajo dokaze. Kaj meniš?"
Feliks je zavzdihnil in vdihnil svež pomladanski zrak. "Mislim, da smo naučeni, da verjamejo policiji, vendar konec so še vedno ljudje, ne? To pomeni, da bi lahko preprosto na hitro obtožili nekoga, ki najbolj izstopa, in dela bi bilo konec."
"Dobro, ampak kaj za vraga te je privedlo do tega, da tako razmišljaš o policiji?" ga je dalje spodbujal svetlolasec in se pri tem spomnil, kako mu je Glawir govoril, naj gimnazijca spodbuja pri razmišljanju o umoru, da se odvrne pozornost od vseh vojn, ki dirjajo po svetu. Ukaz je bil pač ukaz ...
"No, ... pravzaprav ...," se je zasmejal Feliks in se živčno popraskal po svojih gostih temnih laseh. Na koncu je — sicer ne z veseljem — spravil iz sebe, to, kar je želel: "Ko sem vas hotel prijaviti na policijo zaradi tatvine, so me na policiji odslovili, še prej pa so se zlagali, da se s takimi rečmi ne ukvarjajo."
"Dobro ...., zanimiv primer ...," je rekel Dwenir in se zadrževal, da ne bi butnil v smeh. "Ampak recimo, da so imeli prav in je tvoj brezdomec res morilec," je hitro zamenjal temo Dwenir. "Kdo ima potem motive, kaj meniš?"
Feliks se je zasukal tako, da je zdaj gledal naravnost v Dwenirjeve globoke sinje oči. "Lahko sedaj poveste, kaj si *i*vi*i* mislite, gospod Dwenir?"
"Prvič sem v Celju, Feliks, zato to težko komentiram, veš. Torej, kaj misliš ti?" je ponovno spremenil temo Dwenir in že sam sebi se je zdel zoprn, ko tako sili v mladega fanta. A to misel je kmalu opustil, saj se je ponovno opomnil na Glawirjeve besede.
"Žal vas bom moral razočarati, gospod," je odvrnil Feliks in si umaknil temne pramene z obraza. "Tukaj sem že od svojega rojstva, žal pa poznam samo moje sosede in sošolce."
"So morda ti vključeni v umor?" je bolj resnobno kot zveni njegovo vprašanje rekel svetlolasec.
Feliks je odkimal z glavo ter odvrnil: "Preveč ste smešni za današnje čase, gospod."