Glawir ni bil le besen, temveč je bil vsakič, ko se je spomnil na Dwenirjeve dokaze, tudi sumničav. Nekaj kajti ni bilo logično, a ni mogel ugotoviti, kaj točno bi sprožilo sum. Bolj kot je o tem razmišljal, bolj mu je šla zadeva v nos.
Tistega dne se je zato odločil napraviti temu razmišljanju konec, zato je sedel za svoj star usnjen stol in skušal zbistriti svoje razpršene misli. V redu. Vdih, izdih ... Le natančno mora pregledati Dwenirjeve dokaze in najti v njih kaj sumljivega ... Vdih, izdih ... Trenutek zatem je že zataval v svoj spomin na dokaze. Sekunde so minevale hitro, prav tako tudi minute, a ničesar nenavadnega ni bilo videnega. Tedaj ga je prešinilo — kaj če ni čudno to, kar vidi, ampak to, kar mu slika sporoča? Seveda, to mora biti to!
In res. Videl je kajti le popolnoma običajno situacijo, v kateri je Feliks stal na stojnici in nekateri mimoidoči so mu podali denar za njegovo dobrodelno, zato je pomislil, kaj globjega, na prvi trenutek neopazna stvar je prisotno ... Čakaj malo! V vseh spominih na Dwenirjeve dokaze je Feliks ... hm ... to mora nekaj pomeniti, ne? Seveda! Dwenir in mladi gimnazijec sta zagotovo imela kakšen skriti dogovor, kako bi ga odvrnila od vojne, zato tudi ta akcija ... Zdaj so res vsi koščki sestavljanke logično skupaj. A Glawir je nalatel na zanj grozljivo spoznanstvo - če sta Dwenir in Feliks med seboj dogovor, se je moral Dwenir razkriti. No, zgleda, da sestavljenka ni še dokončana.
*
"Zakaj si me poklical, Glawir?" je z nekoliko lenobnim glasom vprašal Dwenir in se ozrl po bratovi nenavadno razmetani sobi, v katero je pravkar vstopil.
Temnolasec je vstal iz fotelja in v njegovih temnih očeh je nemudoma zagorel ogenj jeze, ki ga ni bilo možno pogasiti. "Povedal mi boš resnico."
"Resnico?" je ponovil svetlolasec in na njegovih licih se je nenadoma pojavila rdečica.
Glawir jo je opazil in nadaljeval: "Sumim, no, pravzaprav *i*vem*i*, da imaš nekaj za bregom, kar se tiče dokazov, ki naj bi me prepričali, naj ustavim vojno proti ljudem."
"Kaj?!" se je Dwenir pretvarjal, da je začuden, kljub temu da ga je v prsih stiskalo od strahu. Vedel je kajti, da je njegova skrivnost razkrita. "Nimam pojma, kaj govoriš, poleg tega veš, da nimaš nobene pravice, da me obsodiš, nimaš nobenih dokazov in ..."
"Strah te je," ga je rezko prekinil brat. "To je zame dokaz," je še dodal in na njegovem starem obrazu je zaigral nasmešek, medtem ko so mu temne oči žarele od zlobe.
"Nor si, Glawir! Nor!" je vzkliknil Dwenir, pri čemer mu je na obraz padel debel pramen njegovih pšeničnih las, a se z njimi ni ukvarjal. "S Feliksom se nisva dogovorila za njegovo dobrodelno akcijo, sam se jo spomnil! To pa zato, ker je dobrega srca kakor vsi ljudje, le da ti tega ne moreš sprejeti, ne?"
"Ne zatavaj predaleč, brat," je z globokim glasom odvrnil Glawir, ki je še kar umirjeno sedel na svojem fotelju, "kajti tvoja laž je le vrh ledene gore tvojih umazanij."
Dwenir ni več skrival svojega strahu ter tako na široko razprl svoje temne zenice.
Medtem je Glawir s svojim značilnim rezkim in resnim tonom nadaljeval: "S tem, ko sta se dogovarjala, si se moral razkriti." Dwenir je ob njegovih besedah še bolj osupnel in počasi se je odmaknil proti velikanski stari zavesi. "No? Imam prav?"
"To ni res," je s prestrašenim glasom odgovoril svetlolasec in globoko v sebi upal, da bo brat vsaj za trenutek verjel tej laži.
Želja se mu ni izpolnil, kajti Glawir mu v tistem trenutku ne bi verjel za nobeno ceno. Še več — zdaj ni bil več tako miren, kot je deloval prej, saj je bil že sit bratovih laži. Vzkliknil je: "Ne laži se, ne bom ti verjel!" in zdelo se je, kot da bodo tapete popadle na tla od tako mogočnega in odločnega in hkrati jeznega glasu.
Dwenir se je tisti trenutek zavedel, da je vse izgubljeno. Lagati ni več smiselno, njegova skrivnost je razkrita. Vdal se je in rekel: "Priznam, da sem se razkril Feliksu in dobrodelna akcija je bila moj predlog."
"Ti izdajalec, lažnivec in prevarant!" je zakričal Glawir in vstal s fotelja. "Prekršil si najbolj osnovno načelo svoje rase, pravilo, ki nas varuje! Nisi le ogrožal sebe, ogrožal si cel ..."
"Hotel sem dobro, mar ti ni jasno?!"
"UTIHNI!" ga je prekinil Glawir in ob njegovem močnem besnem tonu se je Dwenir umaknil še en korak nazaj. Ta čas se je glavni vrhovni že nekoliko pomiril in sedel nazaj na svoj stol. "Pusti me na miru!" je vzkliknil.
Dwenir ga je ponižno ubogal in jezno zapustil sobano ter se odpravil v svojo sobo. Ko je prišel notri, ga je zopet začelo tiščati v prsih, na tleh pa se je nenadoma pojavila njegova solza. Vzel je robec in si na hitro obrisal motne oči, polne obupa, in storil to, za kar je vedno mislil, da je dejanje šibkosti — vrgel se je na posteljo in se skril pred ostalim svetom okoli njega.
"Tak si pač, ko rešiš svet, za katerega misliš, da si to zasluži, a nato stvari še poslabšaš," je zastokal. "Na koncu sam izpadeš kot izobčenec, lažnivec in prevarant, mislil pa si, da si heroj ..."