"Bi rada pila?" je vprašal Feliks Doris, ki je sramežljivo sedela na njegovi postelji.
"Ne, hvala," je skromno odvrnila rdečelaska in prekrižala noge kot da bi jo nekaj mučilo. "Feliks, kaj pa domača naloga? Obljubil si mi, da mi boš pomagal."
"Pustiva to za jutri," je nekoliko ukazovalno dejal Feliks in prisedel k sošolki. "Raje se pogovoriva o naju."
"Naju?" je živčno ponovila Doris in se spomnila na poljub. Tisti hitri poljub, ko je bila tako prestrašena in neizkušena, da se je sama sebi gnusila. Je pa lahko priznala, da je bila to verjetno ena izmed najlepših izkušenj, kar jih je doživela v življenju, vendar obenem tudi takšna izkušnja, ob kateri je postala izredno sramežljiva. "Misliš ... p-poljub?" je zajecljala.
"Doris, je bilo ... prehitro? Ali pa boljše vprašanje — sploh kaj čutiš do mene? Kaj ljubezenskega?" jo je vprašal gimnazijec, ob tem pa razmišljal, ali je naredil napako s takšnim nepričakovinim trenutek, ki je bil kot nekakšen *i* in medias res*i*?
"Niti pomislil ne na to, da mi ne bi bil všeč, Feliks!" je bila zgrožena Doris, tako da se je nekoliko odmaknila od njega. "Seveda si mi všeč, odkar te poznam, se mi zdiš enkraten, res! Samo bilo je .. nepredvidljivo," je čez nekaj trenutkov rekla, zdaj že bolj umirjeno.
"Vem, vem ..." je prikimal Feliks.
Doris se je na obraz prikradel eden izmed njenih filmskih nasmeškov, ki so bili Feliksu tako zelo pri srcu. "Ne skrbi — tokrat lahko ponoviva, vendar bolj predvidljivo," je rekla in se zasmejala.
*
Na začetku se je Feliksu zdelo, da bo kot vedno. Nenadoma se mu je kajti začelo vrteti, dokler ni slišal čudnih odmevov, ki so se nato spremenili v glasove. A trenutek kasneje je vedel, da bo tokrat prisotno še nekaj drugega. Nenadoma ga je neznana sila porinila naprej, naravnost z nosom proti tlom in malo je manjkalo, da bi se mu zlomila očala, ob udarcu pa mu je iz nosu začela teči kri. "Naredila boš to, kar ti bom naročil, kolikokrat še?!" je zaslišal Glawirjev besen glas.
Feliks je vstal in hitro stopil do pisalne mize, kjer je hranil robce, vmes pa pustil na tleh majhne krvave madeže. Še preden je lahko vzel robec, pa ga je ista neznana sila porinila nazaj na posteljo, da je Feliksa močno zabolel hrbet. "Ne bom se ponavljal!" je zopet slišal Glawirjev močan glas.
"Feliks!"
Taisti trenutek je v sobo prihitela Doris, ki očitno še ni zapustila hiše zaradi Feliksovih premetov na tleh in na postelji.
"Doris? Tukaj si?" je bil presenečen temnolasec in sedel na postelji.
"Saj krvaviš!" je vzkliknila Doris in nemudoma prijela za robec na pisalni mizi ter mu ga podala. V trenutku je bil krvav.
Doris je počepnila in ga ponovno pozorno pogledala in rekla: "Tvoja očala ..."
Feliks si je dal dol očala in jih pogledal. Oh. Kako je lahko spregledal, da so se ob padcu zlomila? "O, padel sem in zgleda, da do se zlomila," ji je razložil. "Še sreča, da nimam tako zelo visoke dioptrije in lahko vidim tudi brez očal."