Vse se je začelo na krasno nedeljo. S prijateljicami smo se dogovorile, da gremo jezdit ob bližnji reki in nato skozi vas. Takšen je bil vsaj načrt.
Tako sem cel teden razmišljala le o tem. Na soboto mi je od vse sreče v telesu kar prekipevalo. Sploh se nisem mogla zbrati, da bi vsaj malo ponovila snov. Ko je končno nastopila nedelja, sem se zbudila že zelo zgodaj. Stekla sem do omare, nase navlekla svoje jahalne hlače in želela sem še novo športno majico. Pa je ni bilo v omari. Hitro se spomnim, da jo je mama zvečer oprala.
Ko odprem vrata, me zaslepi jutranji svit. Pogledala sem proti perilu in šla naravnost k stojalu. Toda moja nova športna majica še ni bila suha. Sprijaznila sem se in oblekla drugo. Ko sem bila oblečena, sita in povsem pripravljena, bi morala čakati še uro in pol! Pa nisem zmogla. Osedlala sem Bliska in ob 9.00 zvonila pri Urški. Bila je prepričana, da Lina in Eva še nista pripravljeni, zato sva se odločili počakati še pol ure. Vendar pa je tudi njo kmalu minilo potrpljenje, zato sva odrinili. Očitno to ni bila napaka, saj je bila Lina že pripravljena, Eva pa še vedno v kopalnici. Po desetih minutah je končno prišla ven in odšle smo. Takrat se mi je prvič zazdelo, da Eva na našem izletu sodeluje z odporom. Če dobro pomislim, smo se družile le, ker je Linina sestra dvojčica. Kakor koli že z Lino in Urško smo hitro zajahale konje in odšle proti reki. K nam je prigalopirala še Eva in mrko dodala, da bi bilo naslednjič bolje, če se počakamo. Strinjale smo se. Kmalu smo prispele do reke. Konje smo privezale za bližnje deblo. Nato sem pograbila košaro, Urška odejo, Lina pa ogromno hrane. S seboj sem imela še jabolka za naše konjičke, a jih je Blisk vse pohrustal, ko sva z Urško čakali pri njej. Nasmejale smo se, ko sem to povedala. Razen Eva.
Kmalu smo pojedle, zato smo odjezdile naprej. Naenkrat zaslišimo strel, konji se razburijo, punce svoje umirijo, Blisk pa se postavi na zadnje noge! Skoraj že padem, a se ujamem za grivo. Nato še bolj podivja in jaz spustim grivo. Padem naravnost v blatno lužo, on pa odgalopira stran! Urška in Lina takoj skočita s konjev, Eva pa se niti premaknila
ni. Obe je grozno skrbelo, Evo pa očitno prav nič. Samo zdolgočaseno si je nekaj zamrmrala v brado. Na srečo je bilo z mano vse v redu, le moja oblačila so bila grozno umazana. Še sreča, da moja najljubša majica zjutraj ni bila suha!
Tako se je naš mali izlet spremenil v iskanje Bliska. Urškina kobila Betty je prav dobro razumela bistvo in pomagala. Piškotek se je basal s nekakšnimi konjskimi piškoti. Eva je hitro odnehala, me pa smo vedno bolj izgubljale upanje. Ko je Blisk zavohal piškote za konje, je končno prišel k nam. Bila sem presrečna – kar skakala sem od veselja. Takrat je Eva zagodrnjala, da smo se cel dan zabavale, le ona ne. Pomislila sem. Res je. Sicer ji tega nismo preprečevale, ji pa tudi nismo dale možnosti. Ves čas smo se smejale in klepetale, ona pa ne. Prav je imela. Tedaj je nastopila Lina. Povedala ji je par krepkih in Eva je odšla.
Nato nama je razložila, zakaj je Eva taka. Njene ocene gredo samo še navzdol in od stresa pred ocenjevanji sploh nič ne spi. Ne želi pa priznati, koliko se uči. Gotovo se je odšla tudi zdaj domov učit. Sklenile smo, da se moramo z njo čim prej pogovoriti.
Vse se bo uredilo.
Čutim to.