Hejla!
Tukaj je novi del novejše zgodbe Rain!:sparkles:
Upam, da vam je všeč! Hvala za tak odziv pri prejšnjem delu.:heartpulse:
Veselo branje!:star_and_crescent:
---
Po ogledu lista, se odpravim do zgodovinske učilnice. Po zgodovini grem do kemije. Po kemiji do fizike. Po fiziki na angleščino. In po fiziki zavijem še v glasbeno učilnico, kjer vadim prečno flavto. »Pozdravljena! Saj, veš. Danes samo povadiva izpitno snov, jutri te pa čaka še zadnji izpit.« mi veselo pojasni učiteljica. »Vem, ja.« odgovorim medtem ko pripravljam flavto. Ko odprem note zajamem sapo in odigram lestvico, protipostop, akorde ter ostale pesmi, ki jih potrebujem zaigrati na izpitu.
Minilo je približno 5-10 minut in že sem končala. »Nimam besed. Jutri pa razturaj!« me pohvali. Nasmehnem se, odzdravim in se odpravim peš domov. Vstopim v blok in prihitim do zgornjega nastopa, kjer imava z mamo stanovanje. Odprem vrata in pozdravim. Svojo torbo 'fliknem' na tla in vstopim v dnevno sobo, kjer me čaka dedek. »Dedek!« mu priskočim v objem. »Rain moja! Že dolgo te nisem videl.« me pozdravi. »Tudi jaz tebe.« odvrnem. Razgledam po dnevni sobi in vidim da mame ni nikjer. »Kje je mama? Kaj pa babica?« resno vprašam. »Rain… drugače jaz ne bi prišel k tebi. Prišel sem k tebi, ker…« ne dokonča povedi. »Ker?« ga ogorčeno vprašam. »Tvoja mama, je…v bolnišnici. Babica je pri njej.« žalostno odgovori.
Debelo ga pogledam s široko odprtimi usti. »Ne…« si zašepetam. »K mami moram.« pograbim torbo in stečem iz stanovanja. »Rain ne!!!« po stopnicah odmeva dedkov glas. Ne menim se za njegove besede in se osredotočim na tek. Vzunaj poiščem moj kolo in odkolesarim po cesti do bolnišnice. Je nekaj kilometrov do nje, ampak bom že.
Po petnajstih minutah prispem. Kolo odložim na parkirišču za kolesa in odhitim čez vrata bolnišnice. Ustavim se pri gospe. »Gospa, lahko povete v kateri sobi je Elena Wilson?« hitro vprašam gospo. »Seveda. V sobi 36, v drugem nadstropju. »Hvala.« se zahvalim in stečem do drugega nadstropja. Razgledujem se po hodniku. »34, 35…36!« se ustavim pred sobo številka 36. Potrkam in tiho vstopim. Babica me debelo pogleda. »Rain, kaj pa ti tu?« se vpraša in me objame. »Dedek mi je povedal za mamo. Zdaj sem tu.« ji razložim. »Ne bi smela sama priti sem. Ampak prav.« se mi odmakne in vidim mamo. Vidim koliko cevk ima okoli sebe. Na žalost zdajle spi. »Kaj se je sploh zgodilo, da je tukaj?« vprašam. »Okoli desete ure, me je klicala. Takrat je zvenela čisto v redu. Klicala me je, naj se z dedkom oglasiva pri njej. In res sva prišla. Ko sva prišla, je bila videti zelo super in normalno se je pogovarjala z nama. Ampak po tem, ko sem prišla s stranišča je vstala in kar naenkrat padla v nezavest. Z dedkom sva se na smrt ustrašila. Začela sva klicati rešilce in okrog enajste ure smo hiteli do bolnišnice.« mi je razložila. Začele so mi kapljati solze. Grozno sem se počutila. »Hej, ne biti žalostna. Vse se bo uredilo. Tvoja mama bo super.« me potolaži. »Ne ne bo! Že 2 leta je bolna! Že dva leta ni ta prava! Sploh ne vem, če bodo odkrili kakšno bolezen ima! Sama vem, da je ne bodo morali rešiti. Zato ne govorite, da bo z njo vse OK. Ne bo!« se razjezim. Med govorjenjem je neka naprava začela piskati. V sobo je začelo prihajati veliko zdravnikov. »Rain pojdi!« mi pove babica. Samo strmim v mamo. »Rain ubogaj me!« še bolj začne govoriti. Sama sem jo ubogala in sem stekla ven. Srce mi je neznosno hitro utripal. Bila sem res prestrašena. Nikoli nisem bila tako veliko kot zdaj.
Stisnila sem se v kot in zatisnila oči ter zamašila ušesa. Čakala sem da bo vsega konec, kar se dogaja.
---
Se nadaljuje...
Vaša Pom1 :)