Hey hey!
Pred vrati je nov del zgodbe Rain!
Ta del je malo daljši in upam, da vam bo všeč!
Zelo ze zahvaljujem za tak odziv pri zgodbi:heartpulse:
Hvala, če prebereš!
---
Nenadoma sem začutila roko na mojem ramenu. Videti je, da sem zaspala. Počasi sem odprla oči pred sabo zagledala gospo. »Gospodična je vse v redu? Kdo pa ste?« me je milo vprašala. »J-ja. Ime mi je R-rain.« sem komaj izgovorila. »Aha. Potrebujete pomoč?« me je še naprej spraševala. Odkimala sem in pogledala v vse strani. Na klopi sem videla dedka in babico. Z sklonjeno glavo sta sedela in se držala za roke. Ustala sem in se jima približala. »Kje je mama?« sem previdno vprašala. Dedek me je pogledal. »Rain… žal mi je, ampak tvoje mame… ni je več.« je počasi dokončal poved. Nisem mu verjela. »Ne… ne mora biti res!« sem vzkliknila. V glavi mi je odmevalo. Odmevali so mi vsi najini trenutki z mamo. Nisem morala verjeti. Kako naj to sprejmem? Niti poslovila se nisem! Nisem je niti pogledala! Zakaj… zakaj se mora to zgoditi meni? Začela sem teči proti izhodnim vratom. Vmes me je poskušalo veliko zdravnikov ustaviti, a nisem jim dovolila. Ko sem stopila ven, se je iz mene ulilo neskončno debelih solz. Izgubila sem osebo, ki mi je pomenila največ na svetu. Sedla sem na klop in se ulegla. Zdelo se mi je, da sem pred sabo čisto videla mamo. Strmela sem v njo in bila razočarana. Lahko jo bi še enkrat videla, če me ne bi zdravniki in babica nagnali ven. Lahko ji bi še dorekla zadnje besede, ki jih bi slišala…
Bila je že polna noč in iz bolnišnice sta prikorakala stara starša. »Rain, pridi.« sta mi naročila. Počasi sem ustala in odpravili smo se do avta.

Med vožnjo sem samo gledala v šipo ter v zvezdne utrinke, ki so pridivljali. Počasi smo prispeli do bloka. »Se vidimo.« sta žalostno odzdravila. Nisem niti besede rekla in že bila sem izven avta. Kapuco sem si poveznila na glavo ter odšla do stanovanja mene in…mame. Odprla sem vrata in iz torbe vzela moj zvezek v katere rišem stvari. Sedla sem na kavč, prižgala luč in začela listati. V njem je milijon risb na kateri sva jaz in mama. Imela sem jo neizmerno rada, da sem skoraj vsak dan jo risala. Ugotovila sem, da me to še bolj žalosti. Zaprla sem zvezek. Ležem ter v trenutku zaspim.
1 mesec pozneje…

Moram reči, da sem se počasi ukrepila, da nisem bila več žalostna, nisem ves čas razmišljala o materi. Izjemno sem se poboljšala. Vmes sem imela tudi rojstni dan. Zdaj imam 15 let. Glede valete… težko je bilo biti tam, ampak sem opravila osnovno šolo. Pa tudi izpit za flavto! Zdaj živim pri babici in dedku. Na srečo ne hodim več v osnovno šolo, saj se bi do tja morala voziti pol ure. Ampak na žalost, še vedno nisem našla prijateljev. Močno upam, da bo v srednji šoli, mnogo bolje.
Vstopim v hišo in veselo pozdravim. »Hojla!« in že korakam po stopnicah. »Rain, pridi malo dol. Z dedkom ti morava nekaj povedati.« me ustavi babica. Pogledam ju, in počasi prihajam po stopnicah dol. »J-ja?« malce prestrašeno odgovorim. »Torej… ti imaš očeta.« mi pojasni. »Ja…« odvrnem. »Z dedkom sva se odločila, da boš šla k očetu.« govori naprej. Ob tej povedi sem bila malo žalostna in tudi malo jezna. »Zakaj?« to sem le uspela vprašati. »Glej, bolje je, da boš pri njim. Midva te počasi ne bova zmogla peljati v srednjo šolo in tako dalje. Moral te bo oče, ker on zmore.« je povedala. »Ja… ampak jaz ne smem sama na letalo.« sem še naprej govorila. »Najela ti bova spremljevalca do tja.« je odgovorila. Ne želim imeti spremljevalca. »Prav…« sem odgovorila, čeprav mi ni bilo všeč. »Ampak, očeta sem nazadnje videla pred tremi leti. Kaj če ima družino?« sem spraševala dalje. »Z očetom sva govorila srčica.« je odvrnila. Debelo sem jo pogledala. »Torej… čez dva dni odhajaš. Glej, da se boš uredila. Prikimala sem in odšla v svojo sobo. Sedla sem na posteljo in se zamislila. Oče, je bil kriv, da sta se ločila. Strah me je priti k njemu. Ampak moram biti pogumna. Saj je moj oče. Ne sme me biti strah.

Naslednji dan sem že začela pakirati. Spakirala sem skoraj vse, razen pohištva. He, he. Presenečena sem bila, da sem vse moje potrebščine spravila v en kovček. Čudežno, saj imam jaz neskončno oblačil.

Zvečer, sem na žalost imela zadnjo večerjo s starim starši. Ko sem jima zaželela lahko noč, sem zaprla vrata sobe ter se ulegla v posteljo. Nocoj odhajam v Veliko Britanijo.
---
Se nadaljuje...
Vaša Pom1 :)