Na večerji je bilo izvrstno. Nisem si mislila, da zna kdo tako dobro kuhati. Seminarska naloga sploh ni ila težka, ko sem jo delala s Cedricom. Znanje je kar puhtelo iz njega.
A problem so bili moji domači. Mama je povedala bratoma, ta dva pa ne znata držati jezika za zobmi, zato je izvedel še oče.

“Kje sta bila? So dobro kuhali? Sta naredila seminarsko? Te je poljubil? Vse hočemo vedeti, zato zdaj ne hodi v svojo sobo. Ne boš se kar tako izmazala, veš,” so me doma sprejeli. Kot sem pričakovala. Ni mi preostalo drugega, kot da sem jim povedala vse. Če bi se jim zlagala, če bi jim rekla, da sva šla ‘narazen’ (no, v resnici nikoli nisva bila skupaj), bi bili še bolj radovedni in bi še bolj silili vame.
Največ podvprašanj sta postavljala brata, ki pa sta se, od kar pomnim, najmanj ukvarjala in zanimala za romantiko.

“No zdaj pa me pustite že enkrat spat,” sem jim zabrusila. “To ni tako preprosto, kot si mislite.”

V postelji sem še dolgo razmišljala o svojih občutjih. Še zmeraj sem se počutila prazno, saj sem dan preživela brez Alice. A nekaj praznine je nadomestil Cedric, ki se je zelo lepo vedel na večerji. Čeprav ne vem kaj čutim do njega. Saj je prijazen in ima zelo dobre lastnosti ampak vseeno se ob njem ne počutim kot ob Alice.
Dolgo v noč sem še razmišljala a na koncu me je vseeno premagal spanec.

Zjutraj so se mi vsi hihitali.
“Hej, Amelie, ali ljubiš Cedrica?” me je zjutraj vprašal James (najmlajši brat) na hodniku.
Presneto. Mar sem spet govorila v spanju? No, nevem kako naj se mu izmažem. Ne bo šlo gladko.
“Dobro veš, kaj sem vam včeraj povedala. Je moj dober prijatelj, ne bi pa rekla, da ga ljubim. Ne še,” sem poskusila. “In dobro veš, da v spanju lahko govorim kar nekaj.” Verjetno sem ga zares utišala.
Stekla sem v zgornje nadstropje po torbo in se pripravila za odhod.
V šoli pa seveda ni bilo nič posebnega. S Cedricom sva se odločila, da še ne poveva ostalim. Takoj bi vedeli vsi na šoli, saj Victoria ne more zapreti ust. Plus, Victoria ne bi bila navdušena, ampak bi bila ali ljubosumna ali pa bi se norčevala. Kajti ona je noro zatreskana v Cedrica.
Prvo uro smo imeli zgodovino.
Drugo uro smo imeli psihologijo.
Tretjo uro smo imeli matematiko.
Četrto uro smo imeli angleščino.
Peto uro smo imeli prosto.
Šesto uro smo imeli kemijo.
Sedmo uro smo imeli fiziko.

Vse ure so minile kot bi mignil in moje roke so neumorno pisale in pisale in v zvezkih napolnile več kot tri strani. A vseeno Alice ni bilo v šoli. Praznina.
Tako je minil še naslednji teden. In naslednji.
Nakar pa je končno prišla Alice.

Pristopila sem do Alice in jo ogovorila:
“Ali mi dolguješ kaj? Če ne drugega kratko pojasnilo. To zahtevam.”
“Ja, hmm, no, zgodba je dolga,” je poskusila.
“Jaz pa imam veliko časa,” sem ji odgovorila, brez obotavljanja.

Alice je razlagala in razlagala jaz pa sem jo prisebno poslušala. Izvedela sem, da ji je umrl oče, ki ga sploh ni poznala, vendar je bila vseeno na njegovem pogrebu v Šanghaju. Do tja so potrebovali ogromno časa, za nazaj pa še več, saj se jim je na poti domov avtomobil pokvaril. Okvare se ni dalo popraviti, zato so morali kupiti nov avtomobil.

“Ah, žal mi je za očeta,” sem ji sočutno zašepetala.
“Naj ti ne bo. Drogiral se je, pil je preveč in v štiridesetem letu je začel še kaditi. Sam si je kriv,” mi je odgovorila, z gnusom v glasu.
“Ah, ja.”

Pri biologiji smo gledali Žrelo in večina sošolk je ves čas kričala. Film je bil zares grozen. Ne vem, kaj je bilo z gospo Houston, ampak dobro je vedela, da je naš razred občutljiv na take stvari.
Po koncu ure so nam po šolskem zvočniku povedali, da za vse učence naše šole odpadeta zadnji dve uri, ker gremo jutri na pohod in bomo tam dlje časa kot, če bi bili v šoli. To je dobro.

“Ej, Alice? Veš, da sem bila pred dvema tednoma na zmenku s Cedricom?”
“Resno? Pa to je... super!” je rekla, a v njenem glasu sem slišala prizvok še nečesa...
***