Ko smo stopili v avto ni bilo veliko prostora. Zato smo najeli kombi, ki je peljal za nami. Pogledala sem skozi okno. Ta okolica mi je ljuba in nočem je zapustiti! Potem pa sem pomislila, da imejo najbrž vsi na začetku težave - če se selijo - z novim krajem.
"Ali grem lahko prej pozdravit Davida?" sem vprašala a mama ni bila videti kaj prav vesela saj je naša nova hiša v drugi smeri.
"Da, lahko," je naposled le rekla
Na ustih se mi je povesil rahel nasmešek. In tako smo speljali do Davidove hiše. Pozvonila sem, in potem je prišel ven David.
"Živijo. Ali ne bi mogla biti na poti?" je vprašal in me s svojima rokama objel. Pogledala sem proti avtu. Vsi so bili nestrpni.
"Živijo. Ja, se selim ampak... te ne bi smela iti pozdravit? sem nedolžno vprašala.
"Taga ti pa nisem rekel! Vesel sem da se vidiva,"
"Najbrž zadnjič...," sem rekla
"Oooo! To pa še ne veva! Mogoče pa se bova še videla," je navdihujoče rekel
"Zdaj pa res moram iti..." sem žalostno rekla. Objela sva se. Imel je tako topel objem.
"Adijo," je tudi on zelo žalostno rekel.
Nato pa sem šla v avto. On pa je ves žalosten na obrazu stekel na cesto in mi mahal, dokler je videl avto. Jaz pa sem mu na zadnjem oknu mahala, dokler sem ga videla. Nato pa je počasi spet odšel v svojo hišo in nisem ga več videla.
Bili smo že na tretjini poti jin vsem je bilo dolgčas. No razen mojemu bratu, ki je bil skos na telefonu. Jaz pa sem gledala ven, skozi okno, in opazovala okolico. Bilo je kaj malo narave ampak velikooo cest. Nato pa je mama predlagala, da bi imeli glasbene želje. Njen predlog se je obnesel ampak problem je, da so v naši družini štirje člani - z mano vred - in si dolgo čakal da si prišel na vrsto.
Pot je bila naporna, na koncu pa smo le prišli na cilj. Na polovici poti pa je nastala velika gužva. Ampak smo le preživeli. Celotno pot pa sem mislila na Davida in skupne trenutke z njim. Že zdaj sem ga pogrešala. Čisto mi je zmešal glavo, tako, da zdaj stalno mislim nanj.
Ogledala sem si novo hišo. Bila je čista, ampak kljub temu velika. Imela je veliko špičasto streho. Na prvi pogled se je zdel pravi grad, nato pa sem ustopila noter. Notri je bilo ogromno prostora. Stere so bile bele, kot čisti oblaki. Ampak nekaj pa je hudo manjkalo - pohištvo. Takoj so noter prišli ljudje in začeli dajati noter pohištvo, na tista mesta, kamor je zehtevala mama.
Kmalu je bilo vso pohištvo noter, in takrat sem si začela urejati svojo sobo.
Ko sem uredila z urejanjem svoje sobe, sem mamo nekaj vprašala.
"Ali lahko grem malo ven?"
"Hm... zdaj je že večer in tega kraja ne poznaš dobro...če bi bila hitra in previdna kamor hodiš bi ti mogoče..." je rekla
"Super! Adijo mami. Se vidiva..."
"Ne, ne, ne! Sabo pa le vzemi svojega brata... nekam vesel se mi zdi,"
Zavila sem z očmi ampak vvidela nisem nobene druge možnosti, če bi hotela iti ven. In tako sem svojega brata le nekako zvlekla ven.
Na poti sem opazila nekaj neverjetnega. Neko stavbo, kjer je visel velik napis 'hip-hop club'. Takoj sem zdirjala noter da bi videla če kdo vadi.
Notri so bili moji vrstniki in moram reči, da so zelo dobro plesali hiphop. Takoj sem hotela iti na prve vaje zato sem vprašala učiteljico:
"Ali bi lahko začela hoditi?"
"Hm... prvo te čaka avdicija,... ki bo čez dva dni. Vredu?"
"Super! Avdicija?... mala malca," sem rekla
"Na svidenje, se vidimo čez dva dni v tem klubu,"
Učiteljica pa me je samo čudno pogledala rekoč 'preveč samozavestno dekle'. Saj ne bi rekla, da sem ampak če si zastavim cilj, ga izpolnim!