Ko sem se danes zbudila sem že vadila ples za avdicijo. Celo življenje sem čakala na tako prilož nost. In ugotovila sem da to ni le navadna šola hiphopa... ampak ena najboljših šol! In to mi je dajalo le še večjo mutivacijo. Pogledala sem skozi okno. Vse zeleno, vse cvetelo...
Odšla sem dol po stopnicam, da bi videla če drugi še spijo. In ja, še vedno so spali kot ubiti. Nisem hotela čakati da se zbudijo, da bi lahko pojedla zajtrk brez da bi jih zbudila ampak sem iz mamine denarnice vzela par evrov, da bi si kupila en sladoled. temu nikoli ne bi rekla kraja... ampak bolj izposoja. Za vsak primer pa sem v roke vzela frumaster in list papirja ter na njega napisala, da sem si izposodila denar, in odšla na sladoled.
Bila sem vesela da imam končno vsaj nekaj časa zase. Prej sem mogla it z bratom ven, čene sploh ne bi smela iti. Ni pa se mi sanjalo kje sem. Ampak to je bilo zaenkrat vseeno:
"Bom že videla kako naprej...prvo pa sem bom no... sprostila," sem si mislila
Zdelo se mi je da bo to res en super dan! Nato pa sem odšla v studio - za hiphop - in si ogledala par vaj. Iz studija pa sem že zaslišala vodičev zvok:
"In ena, in dve, in en, dva, tri, štiri..."
Pogledala sem jih in moram priznati da so se mi zdeli res dobri. Videlo se je koliko truda vložijo v ples. Enako kot jaz! Plesati znam tako ali pa še lepše! Ta avdicija se mi zdi reees lahka.
Nato pa sem šla naprej. Na poti sem videla tudi svojo novo šolo. Bila je lepa bela stavba z rdečo streho. Igrišče je bilo veliko, imeli pa so tudi različna igrala za mlajše otroke. Imeli so gugalnice, tobogane in celo peskovnik za otroke. Na prvi pogled se mi je šola zdela zelo kul ampak nič ne moram reči, saj še nisem imela tam pouka. Itak pa nikoli nisem imela rada in tudi ne bom imela rada šole. To je zame kot nekarere vrste 'zapor' v katerem se naučiš marsikaj. Zato to ni takoooo zelo slabo...ampak je. Sploh pa nevem zakaj sem zdaj razmišljala o šoli. Odšla sem še naprej, in iskala kje imajo kak dober sladoled. Saj v tem kraju še nisem bila zato bom morala poiskusite vse sorte sladoledov, da bom vedela kje je pravi.
Po dolgi hoji sem le naletela na nek majcen lokal ob morju. Zdela se mi je predvsem lepa lokacija za ta lokal. Pogledala sem notri in videla, da tam prodajajo sladoled. Sprehodila sem se do tja in se usedla na stol tako da sem lahko gledala valovite valove. Bilo je prečudovito! Nato pa sem ustala, bi šla do pulta kjer strežejo. Tisti hip pa sem se zaletela v nekega fanta.
"Oprosti, oprosti, oprosti!" sem rekla ampak ko sem ga pogledala v oči se je vse spremenilo.
"Ahhh! Ne sekiraj se. Vsakemu se lahko ..." je rekel in me s svojimi prečudovitimi očmi pogledal v moje. In takrat je nehal govoriti. Bil je kratek premor nato pa sem dodala:
"Ne... meni se to kar pogosto dogaja če povem po resnici..." sem malce živčno rekla
"Ne no... meni pa se ne zdi, da bi bila štorasta... " je rekel
"No... jaz sem Alex. Kdo pa si ti?"
"Jazzz? No jaz... em... sem Zoey. Me veseli,"
"Enako!" je rekel
Najbrž bi ta pogovor trajal v neskončnost če ne bi natakarji prinesli njegovo pijačo. In takrat je on šel za svojo mizo jaz pa za svojo. Še neprej pa sem gledala morje ampak na nekaj časa me je pa mikal pogled nanj. Imel je črne lase, ki so mu pokrivale čelo. Oči so bile modre kot morje. Najbolje pa je bilo, da je bil približno enako star kot jaz. 15!
Ampak ni dolgo časa bil sam. Kmalu pa je prišla nekakšna punca...