Dirkala sem na motorju. Mrzel veter mi je mršil lase. A nisem mogla uživati v njem, saj so mi bili Youlsi tik za petami. Nož mi je zletel mimo ušesa. Zgrešil me je za par centimetrov, a drugi je zadel v črno. Padla sem z motorja in prišla je črnina…

Kriče sem se zbudila iz sanj. Po telesu sem bila tako potna, da se mi je pižama lepila na hrbet.
“Ooo, se je kričeča princesa končno zbudila?” se mi je posmehnila Maya. "Spet nočna mora? Kričala si, kot bi te dajali iz kože."
“Daj, naredi vsem uslugo in utihni,” sem zamrmrala in naredila požirek vode in kozarca. Zamislila sem se glede tega, kar je rekle Maya. A res kričim v spanju? Sanje so bile tako grozne, da bi bilo to še mogoče. Ampka kaj je mislila s 'spet'? Vem, da sem imela prav vsak dan v tednu kakšno nočno moro, a kako je to vedela Maya? Sem vsakič kričala?
Nehala sem se ubadati s tem, a ni mi šlo iz glave, zakaj sem se počutila, kot, da se je to res zgodilo?

Šla sem dol v jedilnico na zajtrk. Bili so kosmiči. Vem, da bi kdo pomislil, ‘o, kako je to dobro’, a ni bilo. Vsak je skledo dobil le deset kosmičev, pa še to brez mleka. Zdaj pa mi povejte, kdo bi se od tega najedel?

Po zajtrku sem šla ven. A ni bilo nič posebnega. Samo beton. Malo sem se sprehodila. Nato pa sem na parkirišču zagledala nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost. Bil je motor. Prečudovit, bil je modro - rumen in ob kolesu je imel narisano strelo. Šla sem ga pogledat bližje. Bil je kot vsak drug motor, le nekaj je bilo drugače. Nobenih gumbov, števcev ali merilcev hitrosti ni imel. Tam, kjer bi mirali biti, so bili le neki čudni znaki. Edino, kar sem razumela, je bil znak baterije, ki se je polnila. Pogledala sem okoli motorja, a nisem videla nobenega priključka. Resno, to je postajalo vse bolj čudno. S prsti sem podrsala po streli, narisani na motorju. Spreletel me je čuden občutek, da sem ta motor že videla. A takrat je prišel nek fant, star toliko kot jaz, in se začek dreti name.
“Kaj delaš pri mojem motorju!? Si se ga dotaknila!? Ne, če se bi ga, bi bilo očitno, saj bi bila opečena…” Zadnje je rekel bolj samemu sebi.
"Zakaj pa se ga ne bi smela dotakniti?" sem vprašala.
“Ker sem ga včeraj zloščil…” se je izmotaval. A očitno je videl, da nisem neumna, saj je rekel, da bi me stresla elektrika.
"Kaj? Saj sem se dotaknila strele. Pa sem v redu," sem rekal malce sarkastično.
A on me je tako zabodeno pogledal, kot bi mu rekla, da bo jutri ustreljen.
“V redu, to spremeni stvari…” je rekel počasi.
Vse to igranje se mi je zdelo čisto neumno, zato sem ga kar naravnost vprašala, kaj se dogaja.
A ni mi odgovoril. Ne, raje zamenjal temo in vprašal, na katero šolo grem jeseni.
"Acriliya. Tam čez cesto je," sem rekla in s palcem pokazala čez ramo. Skoraj bi še rekla, da je ta šola smetišče, oblečno v hišo, a sem se pravočasno zadržala.
“No, ne boš šla tja. Prvega avgusta pričakuj sprejemno pismo z Martistice.”
Takoj za tem se je s svojim motorjem odpeljal. Prisežem, to je bil najbolj čuden pogovor v zgodovini čudnih pogovorov.