Veste, jaz sem že bila operirana. Lani. Za konec šolskega leta. Bilo je grozno. In to ima tudi posledice. In mislim, da sem prav zaradi tega nehatreniratk badminton, in ne zaradi trenerja. No, ubistvu ja, tudi zaradi njega. Da vam povem mojo zgodbo. Tri dni pred koncem šole, me je začel zelo boleti trebuh. Nisem vedela zakaj. Odšla sem v bolnico. Tam tudi niso ugotovili. Zato, sem po enem dnevu, ko se je situacija malo izboljšala, odšla domov. Ampak še isti dan, čez okoli 20 ur, sem pa ponovno šla v to stavbo. V bolnico, kjer sem tudi dlje ostala. Po enem dnevu, ko so me imeli tam, so se odločili, da me dajo na ultra zvok (ne vem kako se napiše). Tam so ugotovili nekaj slabega. Imela sem unet in razlit slepič (spet zgolj ugibam, kako se napiše). Ta novica je mamo, ki je bial ves čas ob meni, pretresla. "Izabella, saj bo. Zdravniki znajo in bo vse okej," je negotovo dejala mama. Seveda me je bilo strah, saj je to pomenilo, da me bodo operirali. Prvič v življenju bom doživela operacijo! Groza! Bilo je me strah in vsa sem se tresla. Ampak pomoč je bila nujna, saj uro pred operacijo še govoriti nisem mogla. Vse me je bolelo. Nič mi ni ustrezalo. Ta operacija je bila nujna, saj bi lahko brez nje pomenilo konec mojega življenja...
———————————————
Resnično upam, da vam je bil ta del všeč. Če je bil komu všeč, potem bi mi veliko pomenil kakšen lajk :heart: in komentar :speech_balloon: (tudi naročnine :heartbeat: se ne bom branila :sweat_smile::sweat_smile:).

Lepo se imejte,
#S2