S Klaro sva se spravili na sneg ter začele hoditi proti moji hiši. »Torej, kaj bova delali ko prideva k meni?« Sem jo prijateljsko vprašala. Spogledali sva se ter si druga drugi vrnili nasmehe. »Res ne vem...« Zamišljeno se je zagledala v nebo ter nekaj časa nepremično strmela v njega. »Imaš kakšno družabno igro? Te se rada igram!« Je veselo vzkliknila Klara in se nasmehnila do ušes. Prikimala sem ji ter začela premišljevati kakšne družabne igre imam. »Zagotovo imam kakšen človek ne jezi se.« Sem rekla ter ji pomežiknila na eno oko. Zdaj je dekle začelo veselo poskakovati. To ji je bilo res všeč. Ko sva vstopili v hišo sva se šle vse mogoče družabne igre, potem pa se je malo igrala še z mojimi starimi punčkami, ki sem jih našla na podstrešju. Približno dve uri po tem, ko je k meni prišla Klara je pozvonilo na vrata hiše. Začela sem hoditi proti vratom, ter že takoj skozi steklo opazila Miha. Odprla se vrata ter se zopet nasmejala fantu v modri kapi. »Zdaj pa more priti Klara domov. Bi jo lahko jutri popoldan spet pazila?« Je rekel.
»Z največjim veseljem!« Sem odvrnila ter poklicala Klaro do vrat. Miha se ji je nasmehnil ter jo prijel za ramo. »Hvala.« Je prijazno odvrnil.
»Rada pomagam.« Pomahala sem jima ter nato zaprla vrata. Obrnila sem se nazaj ter pogledala na uro. Kazala je 16:05. Začela sem razmišljati kaj bi lahko odšla početi. Nobene prijateljice nimam, da bi prišla k meni na obisk zato sem dobila briljantno idejo.
Nase sem nataknila najlepšo bundo kar jih imam, potem pa še vijoličen šal, modre rokavice in roza kapo. Stekla sem skozi vrata ter jih za sabo veselo zaloputnila ter si mislila: ˝Mah, kdo še pa ostaja doma na decembrski popoldan!˝ ter začela hoditi po pločniku. Po približno petnajstih minutah sem prišla do prve avtobusne postaje. Na steklu je pisalo: »Avtobusi za v središče Ljubljane 2. Decembra: 9:00, 9:30, 10:00, 10:30...« Brala sem ure dokler nisem našla najbližjega časa. »16:30! Super, ura je 16:26!« Sem se razveselila ter preverila na svojem telefonu, če je to res. Avtobus je sicer minuto zamudil, ampak mi je čas kar hitro minil. Kako lepo se bo sprostiti v središču Ljubljane, ob zanimivih lučkah. Prvič grem gledati lučke sama, saj sem do sedaj še vsako leto odšla z nekom skupaj. Če bi bila še prijateljica z Mio bi zagotovo odšli skupaj. Sedla sem na udoben sedež na avtobusu ter gledala skozi okno pokrajino. V glavi sem si prepevala božične pesmi, vendar mi to ni bilo treba dolgo delati saj se je kmalu zatem začela kar na avtobusu predvajati Jingle bells, ko sem pomislila, da te pesmi ne bom nikoli več rada slišala. To je bila Miina melodija za telefon, ko jo je klicala njena druga najboljša prijateljica. S kapo sem si skušala pokriti ušesa, da nebi več rabila poslušati te glasbe. Nekaj minut po tem, ko je ta pesem že prihajala proti koncu sem prišla na lokacijo kamor sem želela. Vzela sem telefon ter ga spravila v žep, nato pa takoj stekla med stoli. Poslovila sem se šoferju in še enkrat stopila po stopnicah obloženih s sivo podlogo. Že, ko sem stopila iz avtobusa sem po mestu zagledala veliko lučk in Ljubljanski grad. Na usta se mi je narisal velik nasmešek, zato se nisem obirala, začela sem hoditi. Po kakšnih desetih minutah hoje sem le prispela do Prešernovega trga, ki je bil še bolj osvetljen z lučkami. Povsod so bile snežinke, zvezdni utrinki ter mnogo drugega. ˝Ni decembra brez gledanja lučk.˝ Sem si mislila. Ravno sem si želela iti kupiti eno pijačo, saj si sabo nisem nič vzela, ko sem zagledala fanta v modri kapi in mojo bivšo najboljšo prijateljico skupaj. Miha in Mia sta se smejala skupaj in jedla sladkorno peno. Začela sem hoditi proti njima, čeprav sploh nisem vedela kaj naj rečem in kako, takrat pa me je tudi Mia zagledala ter se pretvarjala, da me je vesela. »Eva! Hej, kako si?« Me je prijazno vprašala, kot, da včeraj ni obstajal. »Hej, kako zanimivo, da se vidimo vsi na istem mestu. Kolikokrat sva se že danes videla Miha?« Sem se zasmejala in si popravila šal na sebi. Tudi on se je rahlo nasmejal, Mia pa je skoraj počila od besa, ko je videla, da se poznava, ter skušala čim bolj prijazno reči: »O, vidva se poznata?« Miha je prikimal, ter se mi rahlo nasmejal. »Saj veš, da sem se pred nekaj dnevi preselil, soseda sva.« Njegove lasje je med njegovim govorom veter razmršil, zato je izgledal še toliko bolj carski z modro kapo na sebi. Vsi smo stali v tišini, tako, da sem že res pomislila, da so nam muce snedle jezik. Seveda sem videla Mio kako se je pačila ter skrivala ves svoj bes. »In, od kod se vidve poznata?« Je končno vprašal Miha. Zavzdihnila sem ter zavila z očmi. »No, pravzaprav...«
»Najboljši prijateljici sva!« Me je prekinila Mia, zatem pa me je skoraj porušila na tla z njenim pogledom. Miha je ostal brez besed. Odprl je usta ter iskal besede. »Najboljši prijateljici? Ja, če pomislim sta si kar podobni...«
»Ko smo že ravno pri vprašanju ˝od kod se poznata˝ me zanima, kako sta se vidva spoznala?« Sem z zanimanjem vprašala. Spogledala sta se ter se drug drugemu nasmehnila. Malo sta jecljala nato pa je Miha rekel: »Skupaj sva... Kot partnerja.« Mia je prikimala ter pritrdila njegov odgovor. Odprla sem usta ter se skušala nasmejati: »Mia, zakaj mi nisi nič rekla?« Vendar jo še vedno rahlo grdo pogledala. Skomignila je z rameni ter se zopet zagledala v Mihov obraz. »Lepo te je bilo videti, ampak zdaj moreva oditi naprej...« Je začela namigovati Mihu, da morata iti.
»Ampak Mia, saj je tvoja najboljša prijateljica, lahko gre zraven.« Jo je prekinil Miha. Mia je v odgovor prikimala, vendar sem vedela, da ji je zdaj žal, da je rekla, da sva najboljši prijateljici. Slabe pol ure smo hodili po središču mesta, ter skoraj nič rekli, potem pa je Mia zastokala: »Oh, mami mi je napisala, da me čaka... Domov moram, adijo.« Je rekla Mia ter poljubila Miha. Meni je le pomahala jaz pa njej nazaj, seveda pa sva se ob tem grdo gledale. »Povej mi, sta res najboljši prijateljici?« Me je vprašal Miha ob mojem ušesu. Odkimala sem nato pa sva se zasmejala. »Tudi jaz morem iti.« Je rekel po smehu. »Trening imam z svojim bendom.«
»Ti igraš v bendu?!« Sem se začudila. »O, kako zanimivo! No, potem pa uživaj, adijo...«
»Bi šla zraven?« Me je naposled vprašal. Zasmejala sem se ter si popravila svoje dolge temno rjave lase za uho. »Z veseljem!« Sem odvrnila. Pokazal mi je v kateri smeri je njegov avto ter nato skupaj odšla do njega.
----
Novvvv deeeeel! Spet hvala za toliko komentarjev na prejšnjem delu, ne veste kako me spodbujate z njimi! :wink::grinning: Še 16 dni do božiča!!! :laughing:
Lp, Blank