Pisalnica
Hejjj
odločla sem se, da napišem zgodbo. Torej, to je moj drugi poskus. Prvič, ko sem probala objavt zgodbo (pred prb 10min sem mela vse napisan) mi je napisal error pa zbrisal vse. Uglaunm fingers crossed de zdej deluje heh. Imena bodo angleška, pisala bom v slovenščini:)
Ona. Ona je tista, ki mi pomeni vse na svetu. Brez nje ne bi mogla živeti. Dobesedno.
''Zoe!! Pozni bova!'' zakliče. ''Ne bova, ne bova.'' ji odgovorim.
Moje ime je Zoe. Na daljše Zoella Catherine Manning. Moja mami me je imela, ko je bila stara 15. Moj oče, če mu sploh lahko tako rečemo, je v zaporu. Le zakaj je za rešetkami, se verjetno sprašujete. Ko je bila moja mami stara 14 let, se ji je življenje obrnilo na glavo. Tako je meni pravila: ''Bilo je temno. Hodila sem po ozki ulici. Mrazilo me je. Bilo je 14. februarja 15 let nazaj. Nato je skočil pred mene. On. Posilil me je. In tako si nastala ti, draga moja.'' In tako sem nastala jaz. Na začetku sem se tega sramovala. Zdaj pa sem ugotovila, da nama z mamo nič ne manjka. Čisto nič.
''Vidiš, ravno prav. Kot se ti rekla.'' se ji zasmejim v obraz. ''Uau no, pa ne delaj se zdaj pametne.'' se zasmeji nazaj. Na poti se ustaviva v kavarni. Mami naroči kavo, jaz pa zeleni čaj. ''Ali lahko popoldne k meni pride Naomi?'' jo vprašam, čeprav vem odgovor. Vedno mi pravi, da so vse moje prijateljice (ali prijatelji) vedno dobrodošli. ''Seveda!'' reče in me objame. Obe se zasmejiva. Ko popijeva, se jaz odpravim na avtobusno, mami pa v službo. ''Lepo se imej!'' mi reče ter me poljubi na lica. ''Sveda. Joj mami, pa saj nisem več stara 5 let, lahko mi samo pomahaš in rečeš adijo.'' rečem in se zasmejim. ''Pa kaj si tako občutljiva no.'' se mi zasmeji nazaj. Hodim proti avtobusni postaji. Pridem tja in se vsedem, ter počakam na bus. Ko pride vstopim. Na glavo si dam slušalke in vklopim glasbo. Medtem berem. Sploh se ne zavedam, kdaj se ustavimo. Nekdo mi ugasne glasbo, čeprav se ne zmenim za to. Knjiga me je čisto potegnila vase. ''Zoe!! Zoeeeee!'' zakliče znan glas. ''Pa kaj je?'' rečem nazaj. '' Bus se je ustavil, dol moramo.'' Pogledam gor. Adrian je tisti, ki mi govori. ''Joj no kako si tečen. Saj grem, saj grem.'' se zasmejim. Tudi on se smeji.
Upam, da vam je prvi del všeč. Drugi del pride ven verjetno jutri, bom videla kako bom imela čas.
Uživajte v branju:)
odločla sem se, da napišem zgodbo. Torej, to je moj drugi poskus. Prvič, ko sem probala objavt zgodbo (pred prb 10min sem mela vse napisan) mi je napisal error pa zbrisal vse. Uglaunm fingers crossed de zdej deluje heh. Imena bodo angleška, pisala bom v slovenščini:)
Ona. Ona je tista, ki mi pomeni vse na svetu. Brez nje ne bi mogla živeti. Dobesedno.
''Zoe!! Pozni bova!'' zakliče. ''Ne bova, ne bova.'' ji odgovorim.
Moje ime je Zoe. Na daljše Zoella Catherine Manning. Moja mami me je imela, ko je bila stara 15. Moj oče, če mu sploh lahko tako rečemo, je v zaporu. Le zakaj je za rešetkami, se verjetno sprašujete. Ko je bila moja mami stara 14 let, se ji je življenje obrnilo na glavo. Tako je meni pravila: ''Bilo je temno. Hodila sem po ozki ulici. Mrazilo me je. Bilo je 14. februarja 15 let nazaj. Nato je skočil pred mene. On. Posilil me je. In tako si nastala ti, draga moja.'' In tako sem nastala jaz. Na začetku sem se tega sramovala. Zdaj pa sem ugotovila, da nama z mamo nič ne manjka. Čisto nič.
''Vidiš, ravno prav. Kot se ti rekla.'' se ji zasmejim v obraz. ''Uau no, pa ne delaj se zdaj pametne.'' se zasmeji nazaj. Na poti se ustaviva v kavarni. Mami naroči kavo, jaz pa zeleni čaj. ''Ali lahko popoldne k meni pride Naomi?'' jo vprašam, čeprav vem odgovor. Vedno mi pravi, da so vse moje prijateljice (ali prijatelji) vedno dobrodošli. ''Seveda!'' reče in me objame. Obe se zasmejiva. Ko popijeva, se jaz odpravim na avtobusno, mami pa v službo. ''Lepo se imej!'' mi reče ter me poljubi na lica. ''Sveda. Joj mami, pa saj nisem več stara 5 let, lahko mi samo pomahaš in rečeš adijo.'' rečem in se zasmejim. ''Pa kaj si tako občutljiva no.'' se mi zasmeji nazaj. Hodim proti avtobusni postaji. Pridem tja in se vsedem, ter počakam na bus. Ko pride vstopim. Na glavo si dam slušalke in vklopim glasbo. Medtem berem. Sploh se ne zavedam, kdaj se ustavimo. Nekdo mi ugasne glasbo, čeprav se ne zmenim za to. Knjiga me je čisto potegnila vase. ''Zoe!! Zoeeeee!'' zakliče znan glas. ''Pa kaj je?'' rečem nazaj. '' Bus se je ustavil, dol moramo.'' Pogledam gor. Adrian je tisti, ki mi govori. ''Joj no kako si tečen. Saj grem, saj grem.'' se zasmejim. Tudi on se smeji.
Upam, da vam je prvi del všeč. Drugi del pride ven verjetno jutri, bom videla kako bom imela čas.
Uživajte v branju:)
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Mi je zelo všeč 🥰! Le mogoče malo krajši deli, ker so kar dolgi, kot hočeš.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hey, HP fan!
Ful mi je všeč tvoja zgodba, saj pišeš o nečem drugačnem - o najstnici, ki ima le 15 let starejšo mamo in očeta v zaporu.
Tvoje pisanje je super in zgodba ter stavki vse je zelo lepo oblikovano.
Mogoče ti pa lahko priporočam le še eno majčkeno stvar, da premi govor daš v novo vrstico, da bo bolj pregledo, ostalo se mi pa zdi super. :)
Se pa ne strinjam s sedmošolko glede krajših delov. Meni se zdi, da so deli ravno prav dolgi, mogoče bi bili lahko celo daljši (iskreno - videla sem že veliko daljše dele).
V bistvu dolžina delov sploh ni tako pomembna in meni je tudi kar vseeno glede tega, vendar pa mi preveč kratki deli niso toliko všeč (čeprav tudi jaz kdaj napišem kakšen precej kratek del dolg le 10 vrstic, upsi hehe) in imam raje daljše (ne pa spet predolge).
To je to. Upam, da ti je moje mnenje prišlo kaj prav. :))
Lepo se imej in piši naprej!
iMusic
Ful mi je všeč tvoja zgodba, saj pišeš o nečem drugačnem - o najstnici, ki ima le 15 let starejšo mamo in očeta v zaporu.
Tvoje pisanje je super in zgodba ter stavki vse je zelo lepo oblikovano.
Mogoče ti pa lahko priporočam le še eno majčkeno stvar, da premi govor daš v novo vrstico, da bo bolj pregledo, ostalo se mi pa zdi super. :)
Se pa ne strinjam s sedmošolko glede krajših delov. Meni se zdi, da so deli ravno prav dolgi, mogoče bi bili lahko celo daljši (iskreno - videla sem že veliko daljše dele).
V bistvu dolžina delov sploh ni tako pomembna in meni je tudi kar vseeno glede tega, vendar pa mi preveč kratki deli niso toliko všeč (čeprav tudi jaz kdaj napišem kakšen precej kratek del dolg le 10 vrstic, upsi hehe) in imam raje daljše (ne pa spet predolge).
To je to. Upam, da ti je moje mnenje prišlo kaj prav. :))
Lepo se imej in piši naprej!
iMusic
0
hvalaaaa<33
bom upoštevala nasvet glede premega govora🥰
glede delov pa bom itak videla sproti pač ko bom imela veliko idej, bom več napisala, če ne bom imela toliko idej pa manj:)
še enkrat hvala in pa itak, vsako mnenje vedno prav pride💞
bom upoštevala nasvet glede premega govora🥰
glede delov pa bom itak videla sproti pač ko bom imela veliko idej, bom več napisala, če ne bom imela toliko idej pa manj:)
še enkrat hvala in pa itak, vsako mnenje vedno prav pride💞
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hojla!
Zgodba me je kar potegnila, sicer moram priznati, da se še ne dogaja nekaj napetega, kar od realistične zgodbe ne pričakujem, vendar mi je všeč.
Strinjam se z imusic, glede vsega. Morda bi le še malo bolj opisovala, vendar tudi sama nimam ravno rada preveč opisovanja. Npr. Malo bolj poveš kako izgleda Zoena mami, kako izgleda ona. Skratka opisuj okolico (kako izgleda kavarna, avtobusna, sam avtobus) in osebe.
Super je, spremljam.
Lp, Blank
Zgodba me je kar potegnila, sicer moram priznati, da se še ne dogaja nekaj napetega, kar od realistične zgodbe ne pričakujem, vendar mi je všeč.
Strinjam se z imusic, glede vsega. Morda bi le še malo bolj opisovala, vendar tudi sama nimam ravno rada preveč opisovanja. Npr. Malo bolj poveš kako izgleda Zoena mami, kako izgleda ona. Skratka opisuj okolico (kako izgleda kavarna, avtobusna, sam avtobus) in osebe.
Super je, spremljam.
Lp, Blank
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
