Dan, ko gre vse narobe, ker Ayda blekne nekaj čudnega.
--
V bistvu je ta dan edini, ki naj bi bil 'prost', ampak če živiš kot jaz, to preprosto ni mogoče. Letos sem ga uradno označila za dan, ko gre vse narobe, ker Ayda blekne nekaj čudnega. Dobesedno je šlo vse narobe, ker sem rekla nekaj, kar nekomu ni bilo všeč. Kje je svoboda govora, ljudje? Saj nisem rekla nič takega.
No, dan se je začel tako, da je budilka zvonila ob šestih, jaz pa sem jo ignorirala in si tako prislužila mamine jezne poglede, ko sem ob pol osmih prišla na zajtrk. Seveda me je takoj čakal Alen, da bi z mano delil svoje sanje.
"Najprej sem bil sam v vesolju, potem je to eksplodiralo, potem so bili meteoriti in potem alieni, ki so imeli roke namesto oči in oči namesto rok in potem sem prišel na zemljo, kjer si bila ti in Laura iz 5.b in sem moral izbirati, katero bom rešil in sem izbral tebe, ker sem prijazen."
"Kakšna čast," sem zamrmrala in začela jesti toast. Laura je njega večna ljubezen in stavim, da je v resnici rešil njo. Še enkrat sem ugriznila, ampak zjutraj ima vse pokvarjen okus, zato sem pol toasta pustila in šla nazaj spat.
Seveda se je mama začela dreti po petih minutah. "AYDA NE RECI DA SI ŠE VEDNO V POSTELJI UMIJ SE ZDAJ JE ŠOLA ALO K POUKU ČE TE VIDIM ZDAJLE V POSTELJI SI OPLELA!" No, ni rekla dobesedno tega, ampak bilo je podobno. Samo še huje. Mami je res tečna, ko sem po pol osmi še v postelji.

Petnajst minut pozneje sem že sedela v zatohli učilnici za angleščino. Učili smo se o angleških priseljencih, o čemer nimam pojma, niti tudi velikega interesa za učenje, zato sem samo vrtela svinčnik v rokah, dokler ni moja sošolka Hana rekla: "Jaz sem gledala film, v katerem so bila tribes okrožja." Seveda sem vedela, za kateri film gre in seveda nisem mogla biti preprosto tiho. Ne, rekla sem: "Ne, tam so bila okrožja districts, tributes pa so bili tributi, ki so šli na igre lakote."
Učiteljica me je pogledala, kot bi bila malo čez les, potem retorično rekla: "Očitno imaš pa rada ta film."
In jaz sem rekla nekaj, kar bom za večno obžalovala. Ampak tako zelo me je razkurila za nekaj čisto nepotrebnega, jaz pa nisem mogla biti preprosto tiho. "Nimam ga samo rada. Ta film in jaz sva eno, tako kot bi morala biti midva s Finnickom, če ne bi umrl v eksploziji. In če kdo to zanika, gre lahko mirno v dvanajsto okrožje in se obesi na drevesu, kjer je umrl tudi tisti bedak Sejanus. O, ne čakaj, dvanajstega okrožja ni več. In to samo zaradi tistih, ki so ubili Finnicka in še en kup folka, za katerega me ne briga."
In kot pričakovano so se naslednji dogodki odvili kot že najmanj desekrat prej. Ravnateljica, dretje, starši, dretje. In potem še več dretja, ko sta mami in oči izvedela, kaj sem rekla. 'Učiteljici se ne sme reči, naj se obesi.' 'Ne dramatiziraj med poukom in dvigni roko, če želiš kaj povedati.' 'Ni lepo reči, da te briga za ves svet.' Ko sem jim poskušala dopovedati, da so vsi izmišljeni, so čudežno postali gluhi. Zato ne maram odraslih. Njihov svet je omejen samo na to, kar lahko vidijo, ne pa tudi tisto, kar bi lahko videli, če ne bi gledali samo z očmi.

Ko sem prišla domov, je seveda sledil 'pogovor', kjer večino časa poslušam pridige, ki jih nikoli ne upoštevam. Sovražim to. Samo zato, ker sem rekla nekaj, kar sem si mislila, je nastal cel kraval. No, svetla točka pogovora je bila, ko je mami vprašala, če sem si zapomnila in sem rekla: "Ne, v bistvu nisem poslušala niti besede tega, kar si rekla." Potem pa samo šla v svojo sobo, ne da bi čakala na njen odziv. Na srečo Alena še ni bilo doma, na telefonu pa me je čakalo kup sporočil od Tyane.

Bedakinja.
Več kot očitno spadaš v psihiatrično, glede na to, kar si rekla danes.
Super bi bilo, če te ne bi več videla.
Sovražim te.
Nihče nikoli ne ve, o čem govoriš.

Takoj sem vedela, da teh sporočil ni napisala ona. Prvič, ona nikoli ne piše tako knjižno, in drugič, Tyana ni bila zlobna. Ne do mene, ne do nepopularnih sošolcev, v bistvu do nikogar. Ta sporočila je napisala zaradi Anne. Mogoče sem bila čudna, nikakor pa ne neumna. Zasmejala sem se misli, da Tyana zdaj vse dela po Anninem ukazu, in ji odpisala:
Point ni bil nikoli v tem, da bi razumeli, ampak v tem, da ne bi.
Dvomila sem, da bo razumela, kaj sem želela povedati, ampak točno to je bil smisel vsega skupaj. Stvari so veliko bolj smešne, če jih razumem samo jaz. Potem pa postanejo še stokrat bolj, ko vidim zmedene izraze okoli sebe.
"AYDA!" Alen je prišel domov. Zavzdihnila sem inodprla vrata v svojo sobo, da bi odšla na hodnik, ampak Alen je planil v mojo sobo in mi začel stresati roko. Bilo je čudno, še preden je sploh odprl usta.
"Čestitam. Čestitam. Vsi govorijo o tebi in o tem, kakšne gluposti streljaš med poukom. Vsi te občudujejo. Z veseljem rečem, da sem tvoj brat, kar že pet let vztrajno zanikam. Nihče ne ve, kaj si v bistvu rekla, ampak ker si šla k ravnateljici, si uradno slavna."
"Kaj?"
"Hecam se. Vsem se zdiš čudna, jaz pa sem se odločil prepisati na drugo šolo."
"Haha," sem se namrdnila. On se je samo zasmejal in odšel iz sobe, jaz pa sem samo stala sredi sobe in se psihično pripravljala na jutrijšnji šolski dan.