1. poglavje: Šola je bedna
Danes je 31. avgust, zadnji dan počitnic in najslabši dan v letu. Prihajam iz revne družine, mama je že dolgo brezposelna in ne najde službe, očeta sploh ne poznam, sama pa grem jutri v osmi razred. Po vsej verjetnosti bom šla vsak dan po šoli umit kakšen avto, tako bova z mamo dobili vsaj nekaj denarja. Saj mami tudi poskuša kaj zaslužiti, postala je čistilka na domu, a jo najame le malo oseb, ker se je razvedelo, da je revna ženica, ki potrebuje denar. Vse skupaj bi potrebovala več kot deset zvezkov, ampak zaradi pomanjkanja denarja imam le tri zvezke, delovnih zvezkov pa žal nimam, razen treh izjem slovenščine, matematike in angleščine. Poleg pomanjkljivih potrebščin, pa v šoli nimam prijateljev vsi me zmerjajo in zafrkavajo. Tudi učiteljice me ne marajo, edina učiteljica, ki me razume je gospa Potočnik, moja razredničarka. Karkoli se neprijetnega zgodi na šoli in se ne ve kdo je bil, sem kriva jaz, trinajst letna deklica Sara ali pa kdo drug od pripadnikov revnih družin. Vsi mislijo, da smo na naši majhni šoli največji nasilneži revni reveži. Velikokrat sem obtožena tudi za pogovarjanje in smejanje. Zato moram biti velikokrat tudi po pouku v šoli, med uro sem pri dežurni učiteljici, na hodniku ali pri ravnatelju. Za vse obtožbe sproti pa vsakič kličejo mojo mami na edini telefon v hiši, ki žal ni tak kot jih imajo drugi otroci, je stacionaren. Mama jim več kot polovico stvari verjame, zato sem dostikrat kaznovana tudi doma. Ampak ji ne zamerim, imava se radi. Živiva sami v leseni lopi blizu gozda na obrobju mesta. Pravzaprav je precej podobna lopi, ki jo imajo najbližji sosedje za orodje in kolesa. Le potrebe žal opravljalava na stranišču “na štrbunk” blizu “hiše”. Čeprav ne živiva v izobilju se imava precej lepo, dokler ni nevihte ali pa ne kličejo iz šole. Rada imam živali, zato velikokrat raziskujem gozd. Velikokrat sem že rešila ptička, ki ni znal leteti. Prejšnjo pomlad pa mladega volka, ki ga je mama zavrgla. Zdaj živi v gozdu, na vsake toliko pa pride pozdravit. Prejšnji mesec je prišel moj sošolec in se drl in me tepel, saj naj bi z žogo, ki je mimogrede sploh nimam doma, zadela njegovega brata. Prišel je volkec in ga skoraj ugriznil. Zelo hitro je zbežal. To je bil najboljši dogodek življenja, čeprav me bo jutri spet pretepel. Drugače pa imam rada majhne otroke, zato jih po šoli varujem pred nasilneži, ki jih je žal na naši šoli ogromno. Sicer pa pišem tudi dnevnik. Danes sem zapisala zelo malo, ker se mi je zlomil svinčnik. Jutri moram nekomu enega ukrasti. Se opravičujem, ampak to je edina, no verjetno skoraj edina stvar, ki jo delam proti pravilom. Ampak kako naj bi drugače pisala dnevnik?

31.8.2024

Danes je najslabši dan v letu. Počutim se grozno. Prepričana sem, da me bo Milan jutri pretepel, saj me je takrat rešil volk. Timotej ve, da je moja najljubša deklica, ki jo varujem pred nasilneži Tina in je sošolka z njegovim bratom, najljubši deček pa Bine. Sigurno se bosta jutri s Andrejem napadla Tino, ker za Bineta na srečo ne bosta vedela v katerem razredu je. Morala bom špricati kakšno uro, da rešim Tinko. Sigurno me bodo zafrkavale tudi punce, vsaj en zvezek mi bodo raztrgale in zavzele vrečo, ki jo ima namesto torbe. Eh, bom že zdržala, le, da se bo lepo končalo za Tino in Bineta. Aja, še več zafrka

No tu se je prelomil. Hotela sem napisati: Aja, še več zafrkavanja, kot lani. Kaj naj pri zlomljenem svinčniku. No, da ne bom nejasna, več zafrkavanja bo, ker me je mami prosila, če lahko kosilo in malico, ki ju plača šola prinese domov, da si jo razdeliva. Sprašujem se zakaj je moje življenje tako grozno.