Zbežala je. Krilo, katero ji je bilo dolgo do kolen, se je bleščalo v soju sonca. Tekla sem za njo. Spotaknila sem se ob listek, ki sem ga že prej videla. »Kaj pomenijo te številke?« Sem se začudeno vprašala. Številke sem še enkrat pogledala. »031 987 452. Kaj to pomeni?!« Obrnila sem se k papagaju. »Kot, da on kaj več ve, kot jaz,« sem se spačila, a nisem mogla kaj, da ga ne bi vprašala, če on kaj ve.


»Telefonska številka?« Zmedeno sem pogledala k papagaju in se popraskala po glavi, na kateri sem začutila goste dolge lase. Dalo mi je misliti. »Telefon? Telefon!« Sem zavpila, čeprav se mi nekaj časa še sanjalo ni, kaj je to. Pognala sem se proti smeri vetra, kamor je letel papagaj. Proti zahodu.


Upehana sem se usedla na bližnjo klopco. Okoli mene ni bilo ene same rastline, grmovja, drevesa, ne človeka in živali… Na čelu sem si z roko obrisala mokro pot. Priletel je papagaj. Letel je tako počasi, ker pa je bil večer, sem težko videla, kaj nosi. Ko mi je prišel bližje, je na pesek vrgel nek čuden… »Telefon!« Sem od veselja vzkliknila. Niti sanjalo se mi ni, kako se ga uporablja, ko sem ponesreči kliknila vse te številke (031 987 452). Nekaj časa je bilo vse še nekam tiho, ko je iz telefona zahrumel zamolkel glas. »K-K-Kdo je?« Sem prestrašeno vprašala. Neznani glas je začel govoriti... Govoriti in govoriti. Čeprav je bil pogovor zelo kratek, (povedal je le nekaj besed) sem ga poslušala.


»Na ulici morja Angles ob 21:00 zvečer?«

(SE NADALJUJE…)
Lp, Sladkorček