Zjutraj sem še vedno sedela ob morju in razmišljala o namigu. »Ulica…,« sem si mrmrala. »Angles…,« še in še sem si govorila mrmrala in brundala, ko se mi je nekaj posvetilo. »Če je ulica morja Angles… Je to tisto morje! Morala bi vedeti! Ampak… Kje sploh je ulica?!« Tudi, če sem dobila idejo, je nisem mogla uresničiti, saj še vedno nisem vdela, kje je ulica. Žarki sonca so mi še kar naprej sijali v glavo in moje goste lase. Postalo mi je vroče. Sedla sem v senco zraven papagaja. Po glavi so mi švigale različne misli, kot so: Kje je ta ulica?! Ali: Kdaj se bom rešila tega otoka… Ter: Kdo so moji starši?!
Morje se je po tihem ustavilo. Veter je nehal pihati in v džungli so se drevesa (ki jih je bilo zelo malo) nehala majati, žarki sonca pa so še zmeraj sijali »prav vame«. Preslepila me je svetloba. Nekaj časa nisem še nič videla, ko sem na pesku opazila ovojnico, na kateri je bil naslov:

- Ulica morja Angles 34
- Anny Wilson

To je bilo res čudno. Odprla sem ga. Na njej je pisalo dolgo besedilo za 2 strani.
»Anny, danes zvečer ob 21.00 pridi na ulico Angles. Če še ne veš, sem to jaz, Angela. Ne vem, če me že poznaš. Včeraj sva se pogovarjale po telefonu…

(SE NADALJUJE…)
Ojla, upam, da vam je bil današnji del všeč. V komentarje m lahko napišete, kaj mislite, da se bo zgodilo potem!:heart_exclamation::kissing_heart::purple_heart:
Lp, Sladkorček