Viktorija in Gabriel sta se sprehajala mimo majhne slaščičarne, ko ju je ustavil prijazen glas:


“Ciao! Mi chiamo Oliver, sono il nuovo gelataio qui in città. Posso offrirvi un assaggio?”
*i* ("Živjo! Ime mi je Oliver, sem novi sladoledar tukaj v mestu. Lahko vama ponudim pokušino?") *i*

Viktorija je nekoliko presenečeno pogledala Gabriela in nato odgovorila:
"Piacere, io sono Viktorija. Un assaggio sarebbe perfetto, grazie."
*i* ("Lepo vas spoznati, jaz sem Viktorija. Pokušina bi bila odlična, hvala.") *i*

Gabriel je medtem že izbral svoj najljubši okus. Oliver je hitro pripravil nekaj kepic in ju prijazno povabil, da sedeta v senco na klopco pred slaščičarno.


Viktorija je čez dan vedno znova našla izgovor, da obišče majhno slaščičarno, kjer je delal Oliver. Na začetku je bilo le zaradi odličnega sladoleda, a kmalu je bila njegova družba razlog, da je večkrat prišla tja.

Oliver je vsakič z nasmehom pozdravil Viktorijo in ji pripravil njen najljubši okus, ki ga je že poznal. Njegovi pogledi so postajali vedno toplejši, vsakič ko jo je videl, pa je srce hitreje zakimalo.

Nekega popoldneva je medtem ko je Viktorija jedla sladoled, pogumno zamrmral:
"Sai, ogni volta che vieni qui, il mio giorno diventa migliore."
("Veš, vsakič ko prideš sem, postane moj dan lepši.")

Viktorija se je rahlo nasmehnila, a v očeh se ji je zaiskrilo. Počasi je začutila, da je za tem preprostim sladoledarjem nekaj več.

Viktorija se je vse pogosteje znašla v prijetnih trenutkih z obema — z Gabrielom, s katerim je delila skrivnosti in raziskovanja, in z Oliverjem, ki ji je s svojo preprostostjo in nasmehom prinašal lahkotnost in veselje.

Nekajkrat se je zalotila, kako ji srce hitreje bije ob Oliverjevih drobnih pozornostih — ko ji je prinesel njen najljubši sladoled brez, da bi prosila, ali ko jo je s prijaznim pogledom spraševal, kako je minil njen dan.

A obenem se je poglabljalo tudi njeno zaupanje v Gabriela, ki ji je bil v teh težkih časih neprecenljiva opora. Med njima je bilo nekaj več — nežnost, ki ni mogla biti prezrta.

Viktorija je vedela, da bo kmalu morala izbrati, kako naprej — a za zdaj je uživala v obeh svetovih, čeprav je v sebi čutila, da se bo kmalu zgodil prelom.

Po dolgem dnevu raziskovanja in pogovorov sta Viktorija in Gabriel končno našla trenutek zase. Sedela sta na klopci ob reki, kjer je vlažen večerni zrak dišal po svežem cvetju in mestnih lučkah.

Gabriel je pogledal Viktorijo z iskro v očeh, ki je razkrivala več, kot so besede lahko povedale.

"Viki," je tiho začel, "tu sei speciale per me."
*i* ("Viki, ti si zame nekaj posebnega.") *i*

Viktorija je začutila, kako ji srce močneje bije. Pogledala ga je naravnost v oči in se nasmehnila.

"Nisem vedela, da se lahko kdo tako trudi razumeti vse to," je rekla nežno.

Gabriel je naredil še korak bližje in nežno položil roko na njeno.

"Non voglio solo capirti, voglio essere al tuo fianco."
*i* ("Nočem te samo razumeti, želim biti ob tebi.") *i*

Viktorija ni več odlašala. Počasi je dvignila obraz in njuni ustnici sta se srečali v mehkem, nežnem poljubu. Svet je za trenutek obstal — samo ona dva, povezani v tišini večera in novih občutkov.

*b* LEOV APRTMA *b*
Svetloba nežno pronica skozi rahlo odprto zaveso, ko se Sophie počasi prebudi. Njena glava počiva na Leovem ramenu, ki je še vedno topel in varen.

Leo jo nežno prebudi z mehkim šepetom:

«Buongiorno, bella.»
*i* (Dobro jutro, lepotica.) *i*

Sophie je odprla oči in ga pogledala z rahlim nasmeškom. Leo ji je počasi podal roko in ji nežno položil lahek poljub na lice.

«Hai dormito bene?»
*i* (Si dobro spala?) *i*

Sophie je prikimala in čutila, kako se ji srce napolni s toplino in varnostjo. Tega jutra je vedela, da ni sama.