snofi
Naslednji Pil izide 5. novembra

Nova številka
Oktober 2021

Revija
Izid: 1. 10. 2021
pepca oblacek

Pisalnica - Skrivnosti magije (vse kar sem do zdaj napisala)!

Skrivnosti magije (vse kar sem do zdaj napisala)!

7
Živjo,:smiley: tu so vsi deli, ki sem jih napisala do zdaj. Uživajte!:grinning::grinning::grinning::grinning::grinning::blue_heart::purple_heart::heart::yellow_heart::green_heart:

Vse je bilo kot običajno. Ždela sem na verandi in poslušala pesem. Bil je avgust, natančneje 7 avgust. Ves čas sem si v brado mrmrala melodijo pesmi. Nisem si mogla kaj, da ne bi bila vesela, ker je bil moj rojstni dan že čez tri dni! Vedela sem, da bo moj 12 rojstni dan nekaj posebnega. »Saj nisi vedno star 12,« sem si ves čas govorila. Živela sem v hiši na robu jezera Akomna. Jezero je bilo ogromno. Pred tremi leti se je v njem skoraj utopil moj pes. Od takrat mi jezero ni bilo več tako pri srcu. Vsak rojstni dan sem od takrat naprej praznovala na travniku namesto ob jezeru. A to mi je bilo praktično vseeno, ker se je med rojstnimi dnevi vedno kaj zgodilo: Za 2. rojstni dan sem si na glavo po nesreči stresla torto, za 4 rojstni dan si je moj očka polomil nogo (v bolnici je bil 3 tedne), za 5. rojstni dan je med praznovanjem kar na lepem začelo snežiti in smo bili vsi do kože premočeni, za 7. rojstni dan (to je bilo najhuje) sem splezala visoko na drevo. Ker sem bila pretežka se mu je odlomila veja. Z njo sem padla na travo, kjer sem bila potem še lep čas v nezavesti, sicer pa mi ni bilo nič hujšega. Za 9. rojstni dan je k nam iz Anglije prišla tetka Susan in mi s svojim obnašanjem pokvarila cel rojstni dan. Mami in očija je sicer grozno zabavala, jaz pa sem bila tako jezna, da sem ji pred odhodom v kovček stlačila nekaj težkih kamnov in ga je komaj dvignila, kaj šele nesla! In za 11. rojstni dan (upam, da se to ne zgodi več) sem se izgubila. Iskali smo se pol dneva, nazadnje pa so me našli pri stojnici s kebabi. Samo upala sem še lahko, da se za ta rojstni dan ne bo nič zgodilo. Iz hiše je prišla mami. »O, tukaj si ljubica! Pridi pogledat kdo te je prišel obiskat!« »Ja, no,« ji užaljeno odvrnem, ker sem bila ravno na sredi pesmi. Z mamo sem stopila v hišo. Ozrla sem se po prostoru in zagledala strica Arthurja. »Aaaa, tukaj si moja miška.« Stric steče k meni in me objame, jaz pa se le začudim in ga vprašam: »Kako to, da si že zdaj prišel iz Anglije k nam. In zakaj (malo bolje se razgledam po prostoru in si oddahnem) nisi s sabo pripeljal tetke Susan?!« Stric se namršči. »Ljubica moja, no. Pa menda ne boš rekla, da si bolj vesela Susan od mene! Prišel sem ravno zaradi tebe! Ja, ja, rojstni dan imaš šele čez tri dni... Ampak to je malenkost!«, zamahne z roko. »Za tvoj dvanajsti rojstni dan pa ti bom podaril nekaj resnično osupljivega. Ampak malo boš morala še počakati. Da boš stara 12!« To mi pove tako tiho, da ga lahko slišim le jaz. Stricu Arthurju, mami in očiju rečem, da grem spat. Mama mi da poljubček za lahko noč, potem pa se odpravim po stopnicah v svojo sobo. Ampak nisem zares utrujena. Nekaj mi ne da miru. Kaj mi bo dal stric za darilo? Ne da bi se tega dodobra zavedala zdrsnem v spanec. V sanjah vidim mamo, očija, sebe in svojega brata Adriana. Stara sem pol leta. Vsi gledamo našo najljubšo oddajo. Mami me potreplja po ramenu. »Ti je všeč ta oddaja?« Čeprav ničesar ne razumem, se ji nasmehnem, kot, da bi vedela kaj je rekla. Mami se mi nasmehne. Poljubi me na čelo. »Rada te imam,« mi reče. »In tebe tudi Ad,« se obrne še k mojemu bratu. A še preden uspe reči še kaj, se vrata odprejo. Zagledam močno svetlobo. Prebudim se iz spanca in ugotovim, da sem čisto potna. V sobo vstopi mami. »Oprosti, ker te motim, samo po...« Vidi, da sem premočena. »Ljubica, kaj se je pa zgodilo?!« Mami poskušam vsaj malo razložiti kaj sem sanjala pa preprosto ne morem. Pustim se ji odpeljati v kopalnico, kjer me preobleče v drugo pižamo, saj sem sama še vedno malo pretresena. Takrat v kopalnico pride tudi oči. »Ariana, kaj pa je?« me začudeno vpraša. »Emmm,« začnem. »Oh, daj no Julian. Najbrž je imela kakšno nočno moro in jo je še vedno strah. Jo boš jutri vprašal, zdaj mora nazaj spat,« reče mami. Očka gre iz kopalnice. Mami me pospremi v posteljo. Poljubi me na lice in odkoraka iz sobe. Spet zaspim. Tokrat sanjam lepe sanje. O samorogih, palčkih... Potem spet zagledam soj svetlobe. A potem je spet vse normalno. Sanjam naprej. V sanje se mi ne prikrade nobena mora več. Zdaj sanjam o vrtnih palčih. Kar naenkrat oživijo. Videti so prav prijazni, dokler me s svojimi majhnimi palicami ne začnejo udarjati po nogah. K meni pristopi starček in jih vse po vrsti vrže čez ograjo. Sanje se rzablinijo in sanjam naprej. Po obrazu me poliže ogromen jezik in nato se na moj trup zvali kosmata žival. Mislim, da se je to zgodilo v sanjah. Ko odprem oči pa vidim, da to ni res. Na meni je moj kužek Miško. Pobožam ga in pogledam na uro, ki kaže pol devetih. Vstanem iz postelje in se odpravim na zajtrk. V kuhinji zagledam strica Arthurja. Zdaj se malo bolje razgledam naokoli. »Kje sta pa mami in oči?« ga vprašam. »V trgovino sta šla, ker morata nakupiti vse potrebno za tvoj rojstni dan.« »A,« mu rečem v odgovor. »Kdaj se pa vrneta?« Stric nekaj časa premišljuje in mi nazadnje reče. »Daj no Ariana. Kaj tako žalostno gledaš? Izkoristiva teh nekaj ur. Lahko bi spekla pecivo!« Nasmehnem se mu. Že res, da sem hotela (sicer nevem zakaj) dan preživeti s staršema, ampak... Po drugi strani je Arthur čisto v redu. »Prav,« mu pokimam. Z Arthurjem greva v kuhinjo. »No, daj, povej mi kje imate posode, da lahko začneva!« »Tukaj,« mu pokažem na predal čisto spodaj. Stric se skloni. Želim mu pomagati a mi pogled privabi letak za njegovim pasom. Arthur že najde pravo posodo in se obrne k meni. Vidi kako ga gledam. »Em, ljubica, kaj pa je?« Me vpraša. Jaz se ne obotavljam in ga vprašam. »Kaj imaš pa tukaj za pasom?« »Em, em, no...,« se začne stric prav nerodno poigravati z lastno brado. »O, poglej, Miško!« Ozrem se za psom, medtem pa stric letak nekam skrije. »No! Kaj imaš za pasom!« ga še enkrat a tokrat bolj odločno vprašam. »Kako to misliš,« se narejeno začudi stric. »Ah, pozabi.« To rečem zgolj zato, ker se mi ne da več pregovarjati z njim. »No, a bova že začela!« »Začela kaj... O, o saj res. Aja, ja, seveda!« Ugotovila sem, da je stric pri kuhi prav obupen, mislim, kdo bi v skledo ubil kar celo jajce in ga poskušal zdrobiti s paličnim mešalnikom?! »Ariana, kje pa imate pečico!« me vpraša stric ko se butne v njen rob. »Tamle je,« mu pokažem na mesto kjer se je udaril. »A, aja, super!« in položi pecivo v pečico. Medtem, ko se peče se vsedeva na stole. Nekdo potrka na vrata. Arthur jih gre odpret. Stečem za njim. Ko se vrata odprejo pokukam mimo njega in na pragu zagledam svojega brata. »Adrian!« vzkliknem, ko ga zagledam. »Ariana!« vzklikne nazaj. Stečem k njemu. »Oh Ad, kako dolgo se nisva videla.« »Ana, povej kaj si počela v vsem tem času!« Brat me je vse od petega leta dalje klical Ana, jaz pa njega že od rojstva Ad, ker nisem znala izgovarjati njegovega imena. »Stopi že naprej, no!« povabim brata. Nisem ga videla že vse od božiča. Hodi namreč na neko zasebno šolo v Angliji, kjer imajo internate in je do praznikov vedno tam. Še vedno se sprašujem, kako je starše sploh prepričal, da hodi tja, ker niti videli še niso šole, ampak sem si tako želela tja, da mi je bilo čisto vseeno. Ravno zaradi tega sem se tudi tako veselila svojega 12 rojstnega dne. Ko si star 12 se končno lahko vpišeš nanjo. Prošnjo za vpis sem že napisla. Adrianu so odgovorili točno na njegov 12. rojstni dan. Rodil se je ob enih zjutraj, zato nisem videla kdo mu ga je prinesel, sem bila pa užaljena, ker ga nobenemu ni hotel pokazati. Zvečer sem šla v njegovo sobo. Našla sem pismo in ga pogledala, pa na njemu ni nič pisalo. Vsa začudena sem se tako odpravila nazaj v svojo sobo. »Pridi no noter,« ga še enkrat prijazno povabim. Sledi mi v kuhinjo. »Oooo, kaj tako diši?!« »Z Arthurjem sva pekla pecivo,« mu razložim. Šele takrat opazi, da je zraven tudi Arthur. »O Arthur! Oprosti, da te nisem prej pozdravil (to si bolj zamrmra v brado). Kako kaj? Gre?!« »Pa bo no,« mu v odgoor zamrmra stric. »A bi se lahko neki pomenila?« »Em, ja!« se začudi Adrian, stric pa ga že zvleče v kot. Slišim ju, kako si nekaj mrmrata in prigovarjata. Nazadnje (kot, da se nebi nič zgodilo) stopit do mene. »A je pecivo že pečeno?« me vpraša stric. Še preden mu lahko odgovorim se napoti do pečice. Z desno roko jo odpre in z levo po njej seže za pecivom. Zgrozim se. »Arthur no, opekel se boš!« Stric namreč z roko (kot bi bilo to nekaj čisto običajnega) drži steklen pekač v katerem je pecivo. Vedela sem, da te lahko zelo speče, ker se je to zgodilo moji sošolki in ima še zdaj opeklino. Stric da roko stran od pekača. »Pokaži mi jo!« mu ukažem, ker se tako bojim, da se ji je kaj zgodilo. Ogledam si stričevo roko a na njej sploh ni videti sledi opeklin. Kaj šele, da bi bila vsaj malo vroča ker jo je vtaknil v pečico! Njegova roka je taka kot običajno. »Pa saj ne morem verjeti!« Že res, da sem bila vesela, da se ni stricu nič zgodilo, ampak to enostavno ni bilo prav. Hotela sem mu še nekaj reči. Še preden sem odprla usta pa se tega nisem več spomnila. »Bi pogledala v pečico Ariana? Da vidiš, če je že pečeno!« »Ja, ja takoj,« mu bolj zašepetam kot rečem in si nataknem rokavico. Pecivo je res že pečeno. In to zelo lepo. Vzamem ga iz pečice. Takrat domov prideta mami in oči. »Živjo Ariana,« me veselo pozdravita. »Adrian, živjo! Ja kaj pa ti tukaj. Mislila sva, da boš še nekaj časa pri prijateljih!« Mama steče k Adrianu in ga objame. »Ja kako si že zrasel no,« prevzame besedo oči. »16 let, to ni kar tako! Mimo grede, vse najboljše za rojstni dan. Res nam je žal, da ti nismo mogli poslati voščilnice. Očitno se je nekje izgubila« »To vse razjasni,« se zareži Adrian. »Khem, khem,« se odkašljam, da privabim pozornost. »A bi poskusili pecivo?« O, ja seveda,« mi takoj pokima mami. Vsedemo se za mizo. »Ohoho, kako je dobro!« vzklikne oči. Stavim, da tega sam ne bi znal narediti Julian!« se zasmeje mama. »Haha, res smešno Emily!« ji odkrito pove Julian. »Oh, koliko je že ura. Ariana, Adrian, pojdita spat,« nama vkaže mami. »Ampak mami!« vzkliknem. »Prav, prav,« se vda mami. »Ampak samo še eno uro!« Zazvoni mi telefon. »Kaja me kliče,« povem mami, dvignem telefon in odidem iz kuhinje. »Živjo Kaja,« se ji oglasim, ko pridem v sobo. »Želela sem ti voščiti za rojstni dan,« mi pove Kaja. Mogoče sem malo prezgodnja, ampak na tvoj rojstni dan se bom šla vpisat na novo šolo in ti takrat ne bom mogla voščiti.« O, hvala, se ji zahvalim. »Aja, pa še to sem te hotela vprašat. Kam boš šla pa ti to leto v šolo. Rekla si, da se boš vpisala na neko v Londonu. Jaz bom šla pa v Ljubljano. Škoda, da ne moreva biti še v stari šoli, ampak je samo do 5. razreda,« mi reče Kaja. »Ja prav imaš, v London grem. Super zate, da se boš vpisala na šolo v Ljubljani. Baje so nekatere odlične,« ji rečem potem pa se spomnim, da naj bi pismo za vpis na šolo v Londonu dobila šele na 12 rojstni dan. Malo me zvije pri srcu. Kaj, če pisma sploh ne bom dobila?! »Ariana, me še slišiš?,« me vpraša Kaja »Kaj, aja, ja slišim te. No... Pogrešala te bom.« Ji odgovorim. »Jaz tudi tebe. Adijo,« mi reče Kaja potem pa prekine. V sobo vstopi Adrian. »Ana, je kaj narobe?« me vpraša. »Ne, ne... Nič ni,« se mu malo zlažem. »Oh Ana, vem, da je nekaj narobe. Je to zaradinove šole?« me vpraša Adrian. Končno ugotovim, da mu ne morem lagati, ker me predobro pozna. »Ad, lepo, da te skrbi zame ampak res ni nič.« Adrian me zdaj pogleda tako, da vem, da mu moram povedati resnico. »Ja, res me skrbi glede šole. Kaj če mi pisma sploh ne bodo poslali.« Adrian se zasmeje. »Še vsem so ga. Celo tistim, ki še niso imeli 12. rojstnega dneva. Če jim ga ne bi poslali tako ali tako ne bi mogli v šolo, ker ne bi imeli pisma. Tudi jaz sem mislil, da ga ne bom dobil, tisti trenutek, ko sem bil star 12, pa se je kar znašlo ob meni.« Začudeno ga pogledam. »Obljubim, da ti bom podrobnosti povedal na tvoj rojstni dan. »Ampak, zakaj starša še nikoli nista prišla v tvojo šolo? In kako si sploh zvedel zanjo. »Saj sem ti rekel, da ti bom podrobnosti povedal na tvoj rojstni dan. Razen, če ti bo že vse jasno.« »Na kaj namiguješ?« ga vprašam. On samo skomigne kar mi gre na živce. Potem se odpravi iz sobe. Začnem si ogledovati slike šole. Hudo mi je, da se s Kajo ne bova več pogosto videvali. Riley in Kaja piše pod eno izmed fotografij. V šoli so me vsi, celo najboljša prijateljica klicali po mojem drugem imenu, Riley. Nisem jim zamerila saj mi je bilo to ime tudi pri srcu. Ariana je preveč dolgo. Tako me pač kličejo doma. Odločila sem se, da se bom na novi šoli predstavila z imenom Riley.Vse slike z mano in s Kajo sem si začela pospravljati v kovček. Hudo mi je bilo, ker sem vedela, da se bova videli samo še čez poletje. V tolažbo mi je bilo vsaj to, da bodo v šoli v Londonu vsi novi in si bodo začeli iskati prijatelje. Vsaj tako bom imela več šans. Tudi Adrian je tako dobil svojega najboljšega prijatelja. Težava je bila samo v tem, da je dejansko živel v Londonu in zato ni prihajal k nam v Slovenijo. Imela sem srečo, da je moj oči anglež, ker sem tako znala govoriti Angležko. Če ne bi, v tisto šolo v Londonu najbrž sploh ne bi mogla hoditi. Spomnila sem se, da bi bilo pametno iti po nakupih za šolske potrebščine in učbenike. Težava je bila le ta, da sem imela rojstni dan čez 3 dni in zato še nisem dobila pisma v katerem naj bi pisalo, kaj potrebujem za šolo. Adrian je svojega že dobil, pa mi ga ni hotel pokazati. Ves čas sem mislila le še na šolo. Zaslišala sem stričev glas. »Ariana, pridi ven. Zunaj pečemo penice!« »Jaaa,« se mu zaderem v odgovor. Pohitim po stopnicah navzdol. Zunaj res pečejo penice! »A, tukaj si,« se razveseli stric. »Pridi no, vzemi si eno penico.« »Arthur, v katero šolo si hodil ti od 12. leta dalje, » ga pričakujoče vprašam. »Na Mag..., mislim na šolo v Londonu seveda.« Spet se začne poigravati z brado. »Super, kako pa je bilo tam?« ga vprašam še bolj pričakujoče kot prej, ker mi Adrian o njej ni hotel povedati čisto ničesar. »Aja, kaj smo tam delali, kaj? Mislim, da sem mi je zažgala penica!« Takoj mi je jasno, da mi noče nečesa povedati. Mogoče se je tam s kom skregal in mu zato ni preveč pri srcu, pomislim. Ko pojem penico postanem res zaspana. »Mislim... Mislim, da bom šla kar v posteljo,« jim zehaje povem. »Laaaaahko noč!« Odpravim se po stopnicah navzgor. Tako sem zaspana, da krtačo zamešam z zobno ščetko in si z njo poskusim umiti zobe. Ko to končno odpravim si grem v sobo po pižamo. Odprem si okno, da bi se soba malo prezračila, medtem pa si začnem nerodno sezuvati nogavice. Kar naenkrat mi zdrsne. Vznak padem skozi odprto okno. Vse se odvija v počasnem posnetku. Vidim očeta, kako od groze prebledi. Vidim mamo, ki hoče zavreščati, pa se ji iz ust ne izvije niti droben glasek. Vidim strica, ki se sesede. Mislim, da bo vsega konec. Ampak mama, oče in stric so zdaj že bolj zgroženi kot prej. Kaj se dogaja? Zazrem se v svojo hišico na drevesu, na kateri visi ogromno ogledalo. Ne vem ali se mi to le dozdeva, ampak zgleda, kot bi bila privezana na helijev balon, ki me počasi spušča do tal. Pogledam, če je privezan na moje telo, pa ga nikjer ne opazim. Zdaj me je še bolj strah kot takrat, ko sem dejansko padala! Počasi se spustim na tla. Mama vsa zgrožena pohiti k meni in me začne poljubljati. Tudi oči in stric pritečeta k meni. Oči si v glavo pomrmrava nekaj kar se sliši kot »nujno moram poklicati rešilca« stric pa si v glavo pomrmrava neke čudne besede, ki se slišijo kot »abra kadabra«. Vse to je bilo zame preveč. Padla sem v nezavest.

Ko sem se zbudila sem nad svojo glavo takoj zagledala mamin zaskrbljeni obraz. Zraven je bil oči. Na stolu pa je sedel stric Arthur. Takoj, ko je mami videla, da sem se zbudila se je njen izraz na obrazu čisto spremenil. »Ariana Riley Perkinson. Kako si me prestrašila! Mislila, mislila sem, da boš umrla...« Pustila je, da so ji te besede odtavale. »Emily, pusti Ariano, da vsaj zadiha!« jo krega oči. »Oh, oprosti,« se začne opravičevati mami. »Ko boš dovolj spočita in prisebna se bova pogovorili.« »Aaaaa, ja, prav no.« Takoj, ko grejo mami, oči in Arthur iz sobe se vležem. Pretipam si noge in roke, ampak nič ne daje občudka, da bi bilo zlomljeno. Tudi boli me nič ne. To je čudno... Iz kota sobe se nekdo oglasi. »A si v redu?« »Ja seveda sem... Kdo pa to sprašuje?« vprašam. »Klara sem. Že nekaj časa sem v bolnici. Zlomila sem si nogo,« mi pove. »A, to mora biti pa grozno. Zdaj pa, če ne zameriš, bi šla malo ležat.« Še preden bi mi lahko kar koli odgovorila se čez glavo pokrijem z deko in zaprem oči. Ampak zaspati enostavno ne morem. Razlog za to je Adrian, ki ravno takrat vstopi v sobo. »Ana, oprosti če te motim pri spancu. Hotel sem te samo videti.« Brez vprašanja se vsede na mojo posteljo. »Ad, a mogoče veš kaj se mi je zgodilo?« ga vprašam z veliko pričakovanja. »Ne, oprosti, res nevem,« mi odvrne Adrian. Tako kot Arthur s svojo bradico se on začne s svojimi lasmi nerodno poigravati. »Noooo, zdaj bom pa moral iti. Nujno moram nesti popravit moj ča..., moj večerni plašč.« In že ga ni več. Še enkrat se udobno namestim, da bi končno lahko zaspala. Ampak takrat v sobo pride mami. »Ljubica, dobro novico imam! Po pregledih greš lahko iz bolnice!« »Super, potem bom imela še 2 dni časa, da se pripravim na svoj 12. rojstni dan!« se razveselim. »Ubistvu bolj 1. V nezavesti si bila cel dan...,« mi začne razlagati mama, jaz pa se začudim. »Kako to? Ah, pozabi, Važno, da nisem v bolnici na svoj rojstni dan.« »tako se govori ljubica!« me pohvali mami. »Pridi, zdaj morava na pregled. Odpravim se za njo. Pred ordinacijo sva čakali 2 uri, ampak sva vsaj dočakali. »Perkinson,« se zadere zdravnik in z mami vstopiva v ordinacijo. »Dr. Pogačnik,« se nama predstavi zdravnik in mi ponudi stolček. Tvoja mama mi je že povedala kaj se je zgodilo. To je nenavadno... Zelo nenavadno. Najbrž se vam je sao zdelo tako. Ampak preidimo k bistvu. Te kaj boli?« »Hm, mislim, da ne,« mu povem po resnici. »Aha, aha... Oglasite se pri gospodu Rimškarju,« pove zdravnik. Mami mu pokima. »Pridi Ariana, greva.«

Končno je bilo vseh pregledov konec. Ura je bila štiri popoldne. Z mamo sva se odpravile iz bolnice in proti avtu.Ko sva prišle domov mi je zabičala naj počivam, medtem pa bo ona naredila torto za moj rojstni dan. »Ampak mamiiiiiiiiiiiiii!« sem ji ugovarjala. Ko sem ji že stotič povedala, da sem v redu, mi je končno pustila, da sodelujem pri peki torte. Torta nama je kar dobro uspevala. Ker je bil večer pred mojim rojstnim dnem jo je dokončala mami, jaz pa sem obesila okraske. Ko sem končala sem šla v kopalnico in si oprala lase. Puščala sem si jih pol leta in sem imela dolge že do riti. Nanje sem si previdno nanesla šampon. Ko sem si jih oprala sem si jih šla posušit. Nekako sem se spominjala na Zlatolasko s krajšimi lasmi. Lase sem si potem še skrtačila in se oblekla v pižamo. Odpravila sem se v posteljo in na njej še nekaj časa ležala. Komaj čakam na rojstni dan. In, da dobim pismo... Te besede sem si pomrmravala dokler nisem zaspala. Sanjala sem o prejšnjih rojstnih dnevih. Še v sanjah sem bila jezna na teto Susan. Še sreča, da jo jutri ne bo. Tega rojstnega dne mi ne bo uničil nihče! Ko sem se zjutraj zbudila je bilo vse tiho. Bil je moj 12. rojstni dan! No, do njega je bilo še nekaj ur, ampak vseeno! Kolikor se je dalo tiho, sem se preoblekla v najlepšo obleko kar sem jih imela. Bila je rožnate barve. Imela je zelen pas z mašnico in srebrne kristalčke. Po opisu se je res zdela otročja, ampak na pogled... Na pogled je bila prekrasna. Nadela sem si tudi lepo srebrno verižico, na kateri je bingljal angel. Na ušesih sem imela dolge srebrne uhane, ki so se skladali z verižico. Bila sem si zelo všeč, a sem se hitro spomnila, da se ne smem le ogledovati, ampak si moram še umiti zobe, nahraniti Miškota... Odpravila sem se v kopalnico. Tam je bil že Adrian. »O, Ana, dobro jutro. Vse najboljše ti bom voščil ob enih, ko boš imela dejansko rojstni dan!« »Dobro jutro,« se namrdnem. »Ti je všeč moja obleka?« »Ja, ja, ja lepa je,« mi odvrne Adrian, ne, da bi me sploh pogledal. »Fantje,« zmajem z glavo in se posvetim sekalcem. Adrian si zobe medtem že umije in odhiti iz kopalnice. »Pa nahrani še Miškota,« mu zavpijem, ko ga že ni več, saj upam, da me bo slišal in ga bo dejansko nahranil. Medtem se posvetim še kočnikom in kasneje podočnikom. Ko si umijem zobe si počešem lase, se pogledam v ogledalo in pohitim v dnevno sobo. Tam je že stric Arthur. »Miška moja... Mislim Ariana,« se hitro popravi, ko ga prebodem s pogledom. »Dobro jutro! Za rojstni dan ti bom voščil ob enih, ko ga boš dejansko imela.« »Dobro jutro,« mu zagodrnjam nazaj in zavijem z očmi, saj je že drugi, ki mi ni voščil. V sobo pride še mami. »A, tukaj si Ariana. Ja vse najboljše!« »Hvala!« se razveselim zraven pa zamrmram nekaj o tem, da je edina, ki mi je voščila. Tega na srečo ni slišala, saj bi bila drugače panika. V sobo pride še oči. »Vse najboljše Ariana,« mi vošči. »Hvala.« Zdaj sem že bolj vesela, ker sta mi voščila vsaj dva. »Počakaj, z očkom greva po darilo zate,« mi veselo pove mami. »Vidva mi ga bosta dala kasneje, kajne?« vprašam Arthurja in Adriana. »Točno tako,« mi rečeta v en glas. Mami in oči sta se z darilom že vrnila v dnevno sobo. Izvoli ljubica. »Hvala, se jima zahvalim in začnem počasi trgati darilo. Ko ga odprem do konca v njem zagledam telefon. »IIIII, hvala mami, hvala oči.« Vidim kako medtem stric in Adrian prhneta. »Usposobiva ga,« mi predlaga očka. Pokimam mu. Adrian medtem pogleda na uro. »Do enih je še nekaj ur.« »Aha,« mu pokimam. »A bi gledali kakšen film?« Zdaj zgledajo vsi bolj zadovoljni. Na televiziji prištimam film Harry Potter in Kamen modrosti. Film sem že velikokrat gledala, ampak mi je tako všeč, da ga ne morem nehati. Pa še, približno enako stari so kot jaz. Vedno sem si želela imeti čarovniško palico. Ubistvu sem si še bolj želela, da bi tak svet dejansko obstajal. Vedela sem, da to ni mogoče, ampak sem si ga vseeno poskušala predstavljati. Film se je začel. Minilo je pol ure in še ena ura in še ena ura. Film se je končal in ura je bila pol dvanajstih. Do mojega rojstnega dneva je bila samo še ena ura in pol. Hotella sem to povedati ostalim, pa sta oči in mami rekla, da se slabo počutita. Bila sem malo žalosta. Spomnila sem se, da se je isto zgodilo na Adrianov 12. rojstni dan. Starša sta se odpravila v posteljo, jaz pa sem do pol enih gledala nadaljevanke. Takrat me je poklical Adrian. »Še pol ure je do tvojega rojstnega dneva. Pojej kosilo, potem verjetno ne boš imela časa zanj.« Ne rada sem ga ubogala, ampak je imel mogoče prav. Lahko, da po enih zelo zaposljena. Mami mi je še preden se je slabo počutila pripravila piščančje nogice, njoke in porovo juho. Tako kosilo mi je bilo najbolj pri srcu. Ko sem pojedla, je do mojega rojstnega dne ostalo še deset minut. Če je res, da pismo pride točno na tvoj rojstni dan, ga bom dobila že čez deset minut. Zadnjih pet minut sem po hiši samo še korakala in gledala, kdaj bo prišel poštar. Do enih je manjkala samo še ena minuta. Samo še pol minute, samo še 20 sekund, samo še 10 sekund. Začela sem odštevati. 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1... Še preden sem lahko rekla 0, se je iz kamina v dnevni sobi prikazalo pismo. »Kaj je zdaj to?!« Adrian in Arthur sta se samo namuznila. Stopila sem do kamina in iz njega potegnila pismo. Na njem je pisalo: Magryd. »Kaj to pomeni?« sem vprašala Adriana in Arthurja. »Jaz sem se vpisala na zasebno šolo v Londonu in kolikor vem se ne imenuje Magryd!« »Samo odpri ga že!« mi naveličano reče Adrian. »Ampak to, to je sigurno pomota,« sem se obotavljala. Bila sem do konca zmedena. Pismo naj bi mi prinesel poštar, na njem naj bi pisalo zasebna šola v Londonu ali, kaj pa vem Londonska zasebna šola, ne pa Magryd. »Rekel sem, da ga odpri!« mi še enkrat reče Adrian. Preplavi me radovednost in ga zato res odprem. V njem na prvi strani piše:

Spoštovana Ariana Riley Perkinson!

Z veseljem Vam sporočamo, da ste bili sprejeti na magijsko osnovno šolo Magryd.

Odložila sem pismo. Zdaj sem bila še bolj zbegana kot prej. Zdaj se mi zaradi imena v naslovu to ni zdela pomota, ampak enostavno nisem verjela, kaj piše. »Oh, beri že naprej!« zasitnari Adrian. Začnem brati naprej.

Tam Vas bomo učili uporabljati magijo in jo nadzirati. 1. razrede naprošam, da se še posebej držijo sledečih pravil:
-S seboj ne nosite kakršnih koli začaranih predmetov,
-prepovedujemo vam, da bi imeli s sabo katerega koli izmed naštetih hišnih ljubljenčkov:
Kibubla,
Leteči šmrčik,
Minimufek,
Vrtni šmrčik,
katere koli vrste vrtna pošliga,
in karjavec.

Dobrodošle pa so živali, kot je:
Sova,
Bubko,
navadna krastača,
ali rešman.

»Kaj so pa to?!« zgroženo vprašam Adriana. »Ti kasneje razložim, zdaj samo beri naprej,« mi nič kaj začudeno odgovori.

S sabo pa ne smete imeti še ničesar iz spodaj navedenih trgovin:
Vraljaste vrage,
Lep dom madam Ravnarjeve,
Magični pripomočki za 5. razred,
Črna magija in njene skrivnosti
in Zanimivosti magične zgodovine.

V šoli ne boste smeli plavati v jezeru zraven šole. V postelji morate biti najkasneje ob 11. Razdelili vas bomo v nekaj podšol, ker vas bo v matični preveč. Teh podšol je 6 (vse so v isti šoli) in sicer vključujejo znane živali in nekdanje pomembneže:
Minnymife (za vse z ljubezenijo),
Aberforth (za vse življenja polne),
Gwilrys (za vse učene),
Roostmer (za vse idej polne),
Yrcaksh(za vse navihane),
in Dlabberys (za vse vzvišane).

Vsi domovi bodo med sabo tekmovali. Vsak bo svoji podšoli s prijaznostjo, razumom in znanjem prislužil točke, ki pa jih bo zgubil s kršenjem pravil, ne sodelovanjem in ukazovalnostjo. Letalo vas bo z letališča 7 in pol iz Londona v šolo odpeljalo 31 Avgusta, da boste lahko s šolo začeli že 1. septembra.

Ko sem prvo stran prebrala sem jo obrnila, da bi si ogledala še drugo. Na njej je pisalo.

V šolo prosim prinesite sledeče stvari:
Mag. kotel širine 1/8 in višine 2/4 (lahko je tudi iz matalfina),
(po želji) eno od zgoraj naštetih živali,
2. prožni šmrčikovi peresi (za pisanje),
100 kosov pergamenta,
2 kosa papirusa,
1 zavitek zmajevih krempljev,
8 gramov minimufkovih dlak,
3. litre volčjega napoja
in 40 listov škržnjave trave.

Oblačila in obutev si morate nujno priskrbeti v trgovini madam Orlandove ali trgovini Čevlji in mrevlji. Od oblačil potrebujete:
4-krat magični plašč (črna barva, odporen in prožen),
20 parov nogavic,
20 parov spodnjih klač,
10-krat najlonke,
10-krat pulover,
7-krat (dekleta) krilo, (fantje) dolge in kratke hlače),
12-krat kratka majica
In 10-krat spodnja majica.

Lahko imate tudi večjo količino naštetih stvari, a ne manj. Za praznike in prosti čas si lahko oblačila izbirate poljubno.

Na naslednji strani je pisalo:

Od obutve potrebujete:
2-krat balerinke (punce),
2-krat mehki, črni in prožni čevlji (fantje),
1-krat škornji,
1-krat pohodni čevlji
in poletna obutev.

Prosimo, da imate vso obutev s sabo, ker brez nekatere v slabih vremenskih razmerah ne boste sodelovali pri pouku.

Barvo oblačil podšole boste dobili v šoli.

Od učbenikov boste potrebovali:
Rammaner Schusc: Na potepu s šmrčiki,
Leonardo McRontagu: Spomini na leta magije,
Miranda Abott: Zgodovina magije,
Hannah Jean Melatricks Studd: Magične živali in njihove lastnosti,
Dixy Nilstenn Bahec: Astronomska luna magije
in Albus Preskot: 10 000 magičnih načinov delanja napojev.

Ostale učbenike dobite v šoli.

Podrobnosti in druga pravila vam bomo povedali na prvi dan šole.


S spoštovanjem,

Prof. Elizabeth in ministrstvo za magijo


»Mislim, da to čudno šolo obiskuje še ena Ariana Riley Perkinson, ker jaz že nisem magična pa take stvari!« nekoliko veselo, nekoliko žalostno povem. »Ne še!« mi reče Adrian. »Tega se boš naučila tam. »Čakaj, a ti slučajno veš za to šolo?!« ga s pričakovanjem vprašam. Adrian mi odgovori. »Jaz hodim na to šolo! In Arthur je tudi.« »Uau,« sam to lahko izjavim, ko mi Adrian pove vse to. »V katero podšolo pa hodiš ti?« ga vprašam. »V Roostmer,« mi veselo pove. »Če mene vprašaš je to najboljša podšola. Pa še, modra barva mi zelo paše.« »Uuu, a modro barvo imate v tisti podšoli. Meni bi sigurno pasala. Upam, da pridem tja!« se razveselim. »Ja jaz tudi,« mi reče Adrian. »Samo potrudi se, da ne boš šla v Dlabberys, tam so nakoncu vsi čudaški in zdolgočaseni.« Pokimam mu. »Ampak, mami in oči ne vesta za magijo« Adrianse mi nasmehne in reče. »To ti bodo razložili v šoli. Dolga zgodba.« »Aaaa,« razočarano izdavim. »Dovolj imam že tega govorjenja. Pojejmo raje torto!« Razveselim se, da je to rekel, ker se je zgodilo preveč vsega zame.

»Končno torta,« se oglasi Adrian, ko jo poskusi. »Od vrčak mi je ob koncu leta postalo slabo!« »Kaj so vrčake?« ga vprašam. »Ah,« mi odvrne Adrian. »Podobne so tortam, le da so čarovniške in manj okusne, notri pa je nadev iz škržnjave trave.« »Aaa,« se zgnusim. »Pojejmo raje torto.« Torta se je izkazala za zelo okusno. Pojedla sem kar štiri kose, saj sem bila lačna vse od kar sem dobila pismo. Adrian tudi ni bil na dieti. Torto je jedel kot kakšen podhranjen človek. Ko smo jo pojedli sta mi Arthur in on dala darilo. Ko sem odprla Arthurjevega sem se zgrozila. V kletki je čepela mala zverinica, pod njo pa je na robu kletke s kovinskimi črkami pisalo rešman. »Eeem, hvala,« sem nerodno zamomljala stricu Arthurju. Sploh nisem vedela, kaj naj bi z rešmanom počela. Če bi ga videla mama in oče bi se jima verjetno srgalo, skriti ga pa tudi nisem mogla, ker je kletka tako velika, da če bi jo že kam stlačila, recimo v omaro, bi v njej zaradi vlage verjetno umrl. »Mu boš dala ime?« me vpraša Arthur. »Ja, ja seveda,« mu zmedeno odgovorim. »Ime mu bo...« se ozrem, kot bi pričakovala, da bo s stropa padlo pismo z imenom zanj. »Ime mu bo Spookie.« Zazrem se vanj in naenkrat se mi zdi prav luštkan. »Kam ga bom pa dala, da ga starša ne bosta opazila?« vprašam. »Brez skrbi. Obdelal sem ga s takim urokom, da ne magičnim ljudem zgleda kot kanarček.« »Aa, super,« se razveselim. »Kako pa si ta urok izvedel?« »Ti povem kasneje. Tudi Adrian bi ti rad dal darilo,« mi reče stric. Adrian stopi k meni. »Upam, da ti bo všeč,« mi reče in se pomakne k stricu. Darilo je zavito v lep oranžen ovojni papir, na katerem so narisani lepi vzorci. Ko ga raztrgam v njem zagledam knjigo na kateri z velikimi pisanimi črkami piše Zgodovina magije. »O, hvala!« se zahvalim Adrianu, saj me je magija pred nekaj urami začela zanimati. No, pravzaprav me je začela zanimati takoj, ko sem izvedela zanjo. In to je bilo pred nekaj urami. Takoj, ko polistam po knjigi, zagledam slike, ki se dobesedno premikajo. Adrian vidi mojo razburjenost in mi reče naj grem brat. Stečem po stopnicah, se zaklenem v sobo in res začnem. Knjiga je res razburljiva. Prebrala sem že dve poglavji, ko odprem tretjega pa sem res razburjena. V njem namreč piše:

KONEC MAGIJE

Bi radi izvedeli, kaj se je zgodilo, da večine magije ni več?
Zgodba se začne veselo, konča pa žalostno...

Bila je knjiga, knjiga, ki je vedela vse skrivnosti. Čudno se sliši, a bila je živa. Pa ne tako, da bi po svetu hodila, ali pa jedla. Ne, ta knjiga je bila knjiga, ki je imela nekakšno srce. Bila je pametna in vse njene prerokbe so se izpolnile. Na vsakih 100 let je določila novega vladarja dežele. Lahko je bil to dojenček, ali star modrec, a vsak, ki ga je izbrala je preživel 100 let vladarsva. A nekomu to očitno ni bilo všeč. Tisto knjigo so sicer varovali tako zelo, da še atomska bomba ne bi prišla do nje. Ampak nekdo se je vseeno dokopal do knjige. Iz jeze ji je odtrgal eno stran. Eno samcato stran! Si lahko mislite?! Lahko bi raztrgal celo knjigo, ampak je iz nje iztrgal le eno stran. A nažalost ne vemo zakaj samo eno. Knjiga je takrat nekako ponorela, prihiteni so stražarji, a tujec je nekako izginil. Takrat pa se je knjiga umirila. Stražarji so mislili, da je konec, potem pa... Knjiga je iz sebe vrgla vso svojo moč. Vsi prisotni se trenutek kasneje niso zavedali, da magija sploh obstaja. Svetloba pa se je širila naprej po deželi. Legenda pravi, da je ostalo magičnih le peščica. To naj bi bili tisti, ki so tako močno verjeli v magijo, da bi se zanjo celo žrtvovali s svojo smrtjo in tisti, ki so od nekoga tisti dan slišali kakšno lepo besedo: Rad te imam, bodi dobro... So pa tudi izjeme. Na nekaterih otrocih se je urok preprosto končal, a ne vemo zakaj. Pravijo, da zato, ker so imeli starše, ki so se s smrtjo žrtvovali za magijo. Zato ministrstvo za magijo in zlorabo magije zdaj hodi (seveda zakrinkana) od hiše do hiše in poskuša najti magične ljudi. Prav tem lahko omogočimo izobrazbo na najboljši magijski šoli z imenom Magryd. Zato otroci ne smejo nikomur ne magičnemu povedati skrivnost. Če otrok ne ve kdo je magičen in kdo ne, naj za magijo ne pove nikomur. Ne magični ljudje bi lahko na magijo odreagirali strašno. Imeli smo že primer, ko je fant star 13 let svojim staršem (do njega sta bila vedno zelo prijazna) po nesreči povedal za magijo. Takoj, ko sta slišala besedico magija sta ga pretepla. Na srečo ga je videl sosed in nemudoma poklical rešilce. Zdaj je fant na invalidskem vozičku in živi pri sosedu (ugotovil je, da je sosed magičen), ker sta odšla starša v zapor.
In... Če se sprašujete zakaj se starši slabo počutijo na vaš 12. rojstni dan? To je zato, ker si po polomiji s fantom nismo mogli privoščiti, da bi bil zaradi magije še kdo pretepen. Na vaš rojstni dan, smo pod krinko (lahko ste videli pico, ali ptico) prišli bliže k vaši hiši in z urokom zmede za cel dan obdelali vsa ne magična bitja, da ne bi slučajno odkrila pisma za sprejem na Magryd ali vaše skrivnosti. In najpomembnejše. Verjetno ste razočarani, da vam pred vašim 12. rojstnim dnem nismo povedali za magijo. Zato obstaja preprost odgovor. Šele na 12. rojstni dan se vam dokonca razvijejo moči. Če bi za magijo v ne magijski družini izvedeli prej, bi se lahko s svojimi močmi po nesreči ubili. Pred 12. rojstnim dnem moči še niso dodelane in jih zato ne moremo nadzorovati.

Če želite izvedeti več (to je bila kratka obnova celotne zgodbe) nas obiščite na ministrstvu za magijo pod oddelkom: Magijske ne/resnične zgodbe, soba št. ½ in 7.
Lahko pa pokličete na našo mobillno številko: 1112 abc 5554 604

PS: Če niste iz magijske družine, takega mobilca najbrž nimate. Zato lahko pridete do 5 uničene kavarnice. Ne bojte se, samo vstopite vanjo in boste videli, da ni nič takega. Notri boste imeli dovolj prostora za telefoniranje in tudi mobilce s katerimi pokličete. Periče (zlate kovance, ki so vredni kot en euro) dobite v podrti banki blizu Ljubljane. Šifra za vstop: 66666666046839527042193 ali geslo: jaz32sem6Jan&ša!

»O hudo!« Samo to lahko še rečem na prebrano poglavje. Odločim se, da moram to knjigo nujno odnesti na Magryd. V sobo vstopi stric. »Si prebrala tretje poglavje, Ariana?« »Ja, zelo je zanimivo,« mu navdušeno odgovorim. »Pa je vse to res?« »Oh, seveda je!« mi naveličano odvrne stric.

Gledam na koledar. Danes je 25. avgust in to pomeni, da imam za nakup zvezkov in pakiranje samo še 5 dni časa, saj je 31 avgust dan odhoda. »Ana, prideš?« me vpraša Adrian, ki ravno vstopi v sobo. »Ja, kam pa?« ga začudeno vprašam. »Oh,« reče Adrian nejevolno. »Po nakupih za zvezke, pa te stvari.« »Ja takoj,« mu rečem in že sem pri vratih. »A gre Arthur tudi zraven?« »Ja seveda,« mi odgovori Adrian. »Pridi, greva. V avtu naju že čaka Arthur.« S polnim žepom denarja, takoj stečem po stopnicah za Adrianom. Pred vrati naju res že čaka stric in (o groza) starša. »Živjo Ariana in Adrian. Kako to, da vaju bo v trgovino peljal stric? Saj vaju lahko tudi jaz!« nama reče mami. »Oooh neee, jaz ju bom peljal, ni problema!« se takoj oglasi stric. »Kakor želiš, Arthur,« reče oči in zmamo gresta v hišo. »Pridita v avto,« naju povabi stric. Vsedeva se vsak na svoj sedež. Adrian je spredaj, poleg strica in jaz zadaj, za Adrianom.

Kmalu se naš avto ustavi pred veliko zanikrno trgovino. »Kje pa smo? Mislim, kje je trgovina z zvezki, ki jih potrebujem?!« začudeno vprašam. »Oh, ti pa nič ne razumeš!« me krega Adrian. »Tukaj je,« reče stric in pokaže na zanikrno trgovino pred katero smo se ustavili. Začudim se, a vseeno stopim iz avta. Končno se sprijaznim stem, da bom pač imela slabe zvezke, ker jih prodajajo v tej čudni trgovini, ko stopim vanjo pa... Vse se spremeni. Pred sabo zagledam čudovito izložbo. V njej je ogromno otrok. Nekaj jih zgleda enako starih kot jaz, nekaj pa veliko starejših. Prav ti vneto iščejo šolske plašče, barve njihove podšole. »Ethan!« vzklikne Adrian in steče k visokemu temnolasemu dečku z rjavimi zelenorjavimi očmi. »Ana, to je Ethan, Ethan, to je Ana Perkinson (moja sestra) oziroma Ariana, samo, da jo jaz kličem Ana,« me predstavi. Z Ethanom si seževa v roki. »V resnici mi je ime Ariana Riley Perkinson,« mu lepo razložim. »Riley mi je bolj všeč,« mi zašepeta Eathan. »Te lahko kličem tako?« Pokimam mu in zašepetam. »Meni je nekako tudi ljubše, ker se mi zdi Ariana preveč staromodno. Tudi v prejšnji šoli so me klicali Riley. Saj, Ada poskušam prepričarti, da me kliče Riley, pa mu še vedno nekako ne gre.« Eathan se zasmeje. Potem se spomnim in ga vprašam. »Si ti tudi prišel v Roostmer?« »Oh, seveda sem!« mi Eathan že kar malo razočarano odgovori. »O fant, tvoja sestra pa očitno še ni šla na Magryd, ane Ad?« ga vpraša. »Ne, ne še. Zdaj sva skupaj z Arthurjem prišla kupit vse učbenike,« odvrne Adrian. »Je Arthur tudi tukaj?!« vzklikne Eathan. »Takoj pridem, samo pozdravit ga grem.« In že ga ni več. »No, povej mi že katere učbenike rabiš,« me začne priganjati Adrian. Razgrnem pergament na katerem pišejo imena učbenikov. Na glas preberem. »Potrebujem knjige: Rammaner Schusc: Na potepu s šmrčiki, Leonardo McRontagu: Spomini na leta magije, Miranda Abott: Zgodovina magije, Hannah Jean Melatricks: Studd Magične živali in njihove lastnosti, Dixy Nilstenn Bahec: Astronomska luna magije in Albus Preskot: 10 000 magičnih načinov delanja napojev.« »Okej,« mi prikima Adrian. »Jaz grem po svoje učbenike in druge šolske plašče ti pa pojdi k madam Smith. Zelo je prijazna. Pa ne boj se je vprašati, z veseljem ti bo pomagala.« Takoj, ko to pove, se že napoti k čarovniškim plaščem in kravatam. Medtem poskusim poiskati madam Smith. Pri učbenikih Mirande Abott stoji stara gospa. »Oprostite,« previdno začnem. »Ali... Ste vi madam Smith? Brat mi je rekel, da mi boste lahko pomagali pri izbiri učbenikov.« »Ja seveda sem madam Smith in z veseljem ti pomagam. No, povej mi kako ti je ime.« »Em, Ana, no tako me kliče brat, mislim A... Ariana Riley Perkinson sem,« to malo zajecljam. »Ljuba moja, te lahko kličem Riley. Daljših imen si ne zapomnim prav dosti...« Prikimam ji. Zdaj se mi zdi veliko prijaznejša. »Meni je tudi bolj všeč Riley. Samo družina me še kliče Ariana, ampak meni se zdi to ime malo staromodno,« ji z veseljem povem. Prodajalka mi pokima in pogleda moj seznam. » Ko sem šla jaz v prvi razred na Magrydu mi je bila najljubša knjiga od Dixy Nilstenn Bahec. Tista, kaj je že. Ta, ki jo imaš na seznamu. Aha, Astronomska luna magije. Astronomija mi je bila vedno najljubša...« »V kateri podšoli ste bili pa vi?« jo vprašam s še večjim zanimanjem kot Adriana. »Ah, ta dom, mislim, meni se je zdel kot dom, drugače se reče podšola. Ampak skratka, bila sem v Aberforthu.« »Za vse živjenja polne je,« se spomnim. »Pa ste dejansko imeli živjenje polno prigod?« »Ja, še spomnim se ne vseh... Ampak gospodična Riley. Preidiva raje k bistvu. Katere učbenike sploh potrebuješ?« Ne morem si kaj, da se ob tej izjavi ne bi nasmehnila. Zdaj še prodajalki začnem naštevati vse. »Potrebujem knjige: Rammaner Schusc: Na potepu s šmrčiki, Leonardo McRontagu: Spomini na leta magije, Miranda Abott: Zgodovina magije, Hannah Jean Melatricks: Studd Magične živali in njihove lastnosti, Dixy Nilstenn Bahec: Astronomska luna magije in Albus Preskot: 10 000 magičnih načinov delanja napojev.« »Super ljubica mi pokima prodajalka. Jaz grem po knjige, ti pa poglej kaj še potrebuješ. Tukaj imamo vse. In to sem mislila dobesedno!« Že gre za police. Dejansko imajo vse. Od vitežkih oklepov, ki poskušajo zapeti Sveto noč (sicer pol besedila pozabijo), do čudnih škrlatnih palčkov v obliki krompirja. Že hočem enega pobožati, pa mi prdne naravnost v obraz. Takrat se odločim, da te palčki niso zame. Pobrskam po seznamu. Ker mi res ni do tega, da bi še enkrat prebrala vse potrebno, ga pod nos pomolim madam Smith, ki z goro učbenikov v rokah ravno prikoraka mimo. »Aha, ahaaaaaa,« reče, ko si ga ogleda. »Takoj dobiš.« Takoj se začnem spraševati, kako naj mi bi takoj priskrbela vse stvari s seznama. Ampak v tistem hipu madam zamahne z roko. Iz nje poletijo majhne iskrice. Nato roki dvigne v zrak, kakor v filmih zlobneži, k ose butasto režijo in iz njiju pridejo modri plamenčki. Prav ti se ovijejo okoli vseh stvari, ki so naštete na seznamu in jih ponesejo zraven mene. Vse kar lahko naredim je to, da začudeno odprem usta. »O ja, gospodična Riley, teh stvari se boš učila na Magrydu,« mi navdušeno pove madam Smith. Takrat pride Adrian. »Pridi Ariana, da plačava.« Takoj za tem že odkoraka proti pultu. »Vse skupaj vaju bo stalo 332 lomlov in 14 peručev,« pove madam Smith. Še preden odprem usta mi Adrian že reče. »Loml je vreden za dva eura perič pa za en. Obstajajo pa tudi čičiji, ki so vredni vsak po 30 centov in sari, ki so vredni vsak po 45 eurov. Razumeš?« Še vedno začudena mu pokimam. Medtem iz žepa povleče 14 velikih (kot en euro) kvadratnih in (kar stisnjenih skupaj) 332 večjih (takih kot, če bi dal skupaj dva kovanca za en euro) trikotnih kovančkov. Z njimi plača prodajalki. Ta le pokima. Potem pa Adrian naaredi nekaj kulskega. Iz njegove roke švignejo iskre in vsi predmeti, ki jih potrebujeva se lepo zložijo v vrečo, v njegovi roki. To je zelo čudno, ker zgleda vreča premajhna za vsaj polovico tistih stvari. Ko Adrian neha z rokami delati plamene me pogleda. »Tega se boste tudi učili!« Ne morem si kaj, da ne bi naredila uau, saj je bilo tako kul. Potem se z Adrianom odpraviva iz izložbe. Od vzunaj še vedno zgleda, kot, da je ne bi oskrbovali že vsaj 100 let. Stric naju že čaka v avtu.Ob njem stoji Eathan in prav lepo se pogovarjata. »Adijo,« nam reče Eathan, ko vidi, da sva prišla in potem gre. »Sta kupila vse potrebno?« naju vpraša stric. Pokimava muu. Nato se vsedeva v avto in začnemo se peljati proti domu. »Porabili smo skoraj cel dan, torej nam ostanejo še štirje da z Adranom vse spakirava,« previdno začnem. »Ampak, v prejšnji šoli nismo prespali zato nimam dovolj velikega kovčka...,« nadaljujem, a me stric prekine. »Kaj pa misliš, da sem počel ta čas, ko sta bila z Adrianom v trgovini?! Adrian že ima kovček, tebi pa sem ga šel kupit. In ne skrbi. Velik je za vsaj tri ogromne kovčke, če pa ne bi šlo vse notri... Ga lahko obdelam s povečevalnim urokom.« Zdaj sem že bolj pomirjena. Do konca vožnje skozi okno stričevega avta opazujem nebo in tuhtam. Kaj, če me slučajno ne dajo v Roostmer. Potem bom »gnila« v drugih podšolah, Adrian pa se bo zabaval v Roostmerju. Ni fer! Sicer pa, kako te sploh razvrstijo v domove. Mogoče tako, kot v filmu Harry Potter in Kamen modrosti, ko so si na glavo posadili klobuk Izbiruh. Saj res, kaj če Harry Potter zares obstaja. Mislim, zdaj, ko vem, da je magija resnična... Mogoče čarovniki obstajajo v drugi galaksiji? Lahko, da je film dejansko posnet po resničnih dogodkih, le, da se ljudem, ki igrajo v njem, ne to sanja. Iz misli me zbudi Adrian, ki mi ravno takrat reče: »Ana, ANA, daj no, zbudi se, prišli smo domov!« »Ja, ja,« zamrmram v odgovor in dvignem glavo. Začudeno ugotovim, da me je nekdo nesel v posteljo, saj sem očitno dolgo spala v avtu, ki pa ga je želel sric najbrž parkirati v garažo. »Če sem že v postelji, ZAKAJ ME NISI PUSTIL SPATI?!« začnem razjarjeno tuliti na Adriana, ker se naenkrat počutim zelo zaspano. Adrian samo skomigne in se odpravi iz sobe. Ko sem sama začnem razmišljati, kaj se mi je danes zgodilo, ampak sem tako utrujena, da potonem v globok spanec.

Zbudi me Adrian. »Aiana Riley Perkinson. TAKOJ SE ZBUDI!« hitro odprem oči. Brat me redkokdaj pokliče z obema imenoma in priimkom in če me že, to sigurno nekaj pomeni.
»Kaj je?« zagodrnjam. Adrian mi zdaj še bolj ogorčeno reče. »Ura je devet zjutraj, jaz pa sem izvedel, da moramo zaradi gneče na cestah in letal v London že jutri navse zgodaj zjutraj! In to mi je stric povedal šele pred dvema urama. Najbrž zato, ker prej na gnečo sploh ni pomislil. Ampak preidiva k bistvu. Čim prej spakiraj vse kar potrebuješ. Kovček sem ti že prinesel. Jaz grem spakirat svoje stvari.« Takoj za tem odkoraka iz sobe in za seboj (kolikor je mogoče glasno) zaloputne vrata. Jaz samo obmirujem na postelji. Nekako sem vesela, da gremo v London že jutri, po drugi strani, pa bom doma samo še en dan!« Hitro se preoblečem. Takoj po zajtrku si že začnem kopičiti vse stvari. Takoj se odlčim, da bom dala učbenike na dno kovčka, ubistvu že praktično zaboja (tako je velik) in oblačila ter obutev na vrh. Takoj se lotim dela. Vse obleke lepo zložim na dno. Pri čevljih mi to vzame več časa. Potem so navrsti učbeniki. Tisti od Dixy Nilstenn Bahec: Astronomska luna magije je tako vabljiv, da se mu ne morem upreti in ga začnem brati.

1. poglavje
Je luna luna?

Za vse je luna luna, a kaj je luna za magične ljudi? To je dobro vprašanje. Znanstvena veda, ki jo že leta proučujejo različni magistrsko-magijski strokovnjaki za astronomijo in luno so nam zagotovili...

Stavka ne morem prebrati do konca, ker v sobo vstopi Adrian. »Mislil sem, da pospravljaš,« me jezno ogovori in gre iz sobe. Zato nimam izbire in zaprem knjigo. Nato jo z ostalimi vred potisnem v kovček. Vanj spravim še ostale stvari. Samo še kotel mi ostane. »Ampak kako naj dam v kovček ogromen kotel?!« se ogorčeno vprašam. Položim ga na odprt kovček. Takrat se kovček od vznotraj poveča, tako, da je za kotel čisto dovolj prostora. V sobo spet pride Adrian. Zdaj je videti prijaznejši. »Si že pospravila?« me vpraša. Pokimam mu. »Super,« me pohvali. »Še dobro, da si, ker smo odhod prestavili na danes ob sedmih zvečer. Gneča na cestah se je še povečala.« Osuplo ga pogledam. »Ampak to pomeni, da imamo do odhoda le še eno uro časa. Poslovit se grem od mami in očija.« Že hočem iti, ko se nečesa spomnim. »Kaj naj jima pa rečem?« vprašam Adriana. »Reči jima...,« začne tuhtati Adrian. »Reči jima, da se moramo, do zasebne šole v Londonu odpeljati že danes, ker je veliko gneče in ker bi šola rada, da smo tam dva dni pred 1. septembrom oziroma pred začetkom pouka, saj bomo le tako čisto pripravljeni nanj.« Pokimam mu in grem iz sobe. Mami in oči sta v dnevni sobi. »Mami, oči, prišla sem se poslovit...,« previdno začnem. Začudeno me pogledata. »Kaj ne greste šele čez nekaj dni?« Previdno nadaljujem. »Arthur bi šel zaradi gneče na cesti rad prej, pa še... Em, šola hoče, da smo dva dni pred začetkom pouka tam, da bomo na pouk čisto pripravljeni.« To sem povedala lepše kot sem mislila. Starša me razumevajoče pogledata in prikimata. Po dolgem objemanju končno pridem do zraka in rečem. »Grem dat kovček v avto. Ko bom se pridem poslovit.« Starša prikimata in že stečem ven. Kovček mi vzame veliko časa, saj je tako težek in velik, da ga s stricem komaj spraviva v avto. Ura je deset do sedmih. Z Adrianom in stricem se gremo poslovit od staršev. »Adijo oči, adijo mami,« se vidimo za božič ali pa čez poletne počitnice!« rečem in pri srcu me malo stisne. Od njiju se poslovi še Adrian in potem še stric.

»Adijo ljubčka moja in Arthur, se vidimo,« zakličeta starša iz zgornjega nadstropja hiše. »Adijo,« se z Adrianom in stricem praktično zaderem,« tako moram vpiti, da me slišita iz avta. Avto spelje. Starša za nami mahata, dokler z avtom ne izginemo za ovinek. Poslavljanje je bilo tokrat zalo hitro, glede na to, koliko časa sem se poslavljala, ko sem šla v šolo v naravo. V Londonu bom prvič. »Adrian, magija obstaja, a čarovniški svet in Harry Potter tudi?« ga razburjeno vprašam. Adrian mi odgovori: »Čarovniški svet res obstaja, ampak v drugi galaksiji. Med nami je nekaj čarovnikov, ampak zelo malo. In ja, tudi Harry Potter je obstaja. Tako je slaven, da ga celo pri nas poznajo. Tudi vse tisto, kar se je zgodilo v filmih je res, le, da se igralcem, ki so igrali v filmu, niti ne sanja, da ta svet res obstaja.« »Uau!« rečem. Če prav sem verjela, da je vse to resnično, so me Adrianove besede vseeno presenetile. »Ampak, to se je zgodilo pred vsaj tisoč leti,« mi reče Adrian. Razočarano prikimam. Pogledam čez okno in vidim napis hotel 4000 metrov. »Zakaj se vozimo proti hotelu? « vprašam Adriana in strica. Stric reče. »Tako ali tako je najbližji tu. saj se ne bomo ves čas vozili. Oh, šment!« Z Adrianom ga začudeno in prestrašeno obenem hkrati pogledava. »S sabo imam samo lomle in peruče!« se raztogoti stic. »Kaj je že...? Ajaaaaa, jaz imam nekaj denarja, ampak bomo vseeno morali na bankomat,« zadovoljno rečem. »Hvala Ariana, saj karte imam že kupljene, rabim samo še za... Ampak pozabi, res ti ni treba plačevati!« reče stric. Jezno ga pogledam. Adrian to vidi in poseže v pogovor. »Jaz imam še 250 eurov in če nam bo kaj pomagalo, 30 lomlov.« Stric ga hhvaležno pogleda. »Zakaj, zakaj pa jaz ne smem plačati?!« se razhudim. Stric in Adrian skomigneta. Jezno se obrnem proti oknu. Začelo je deževati. Veke mi počasi lezejo skupaj in tako zdrsnem v spanec. Sanjam o Miškotu, o mami... in o očiju. Do tega trenutka se mi ni niti sanjalo, kako jih bom pogrešala. Zdaj sanjam o svojem prvem šolskem dnevu. V naši šoli je bil običaj, da so se razredi postavili v vrsto in ploskali prvošolčkom. Mami me je držala za levo roko, očka pa za desno. Za nami je hodila Kaja s svojo družino. Iz desnega kota avle, mi je s svojimi prijatelji ploskal Adrian. Sprevod se je nadaljeval vse do telovadnice, kjer smo se posedli na stole. Nekaj starejših učencev nam je zaigralo predstavo. Potem so nas razvrstili v razrede. Najprej je bila na vrsti Kaja. Majhna, a debelušna gospa je s seznama prebrala. Kaja Nadvešnik, Kaja, Kaja, Kaja... Aha, tukaj si. Postavi se v vrsto pri b razredu. Po telovadnici se je zaslišalo ploskanje. Kaja je oddrobencljala k svojim bodočim sošolcem in sošolkam. Naslednja je, je nadaljevala učiteljca. Hana Orkl! Razočarano sem pogledala kdo je to. Na oder se je z invalidskim vozičkom pripeljala majhna punčka, s črnimi lasmi. Živjo Hana! Ti se boš odpeljala v vrsto za... D razred. Hana se je počasi odpeljala k svojemu razredu, po dvorani pa je odmevalo ploskanje. Razvrščanje se je počasi nadaljevalo. Končno sem bila na vrsti jaz. Upala sem, da bom šla v b razred tako kot Kaja, ker sva bili najboljši prijateljici že v vrtcu. Ariana Riley Perkinson, se je zadrla gospa. Mami sem dala petko in počasi oddrobencljala do odra. Ker sem imela predolgo obleko, sem si jo morala ves čas popravljati in skoraj nisem videla drugega, kot tiste obleke. Prišla sem do gospe in učiteljic. Ariana Riley Perkinson. Ti boš šla... Zdaj sem bila tako živčna, da bi se lahko polulala. Hmmm, čakaj, samo malo... Zelo sem se urstrašila. Kaj če me sploh ni na seznamu? Aha, ti greš pa v... A razred. Debelo pogledam gospo. Ne morem iti v a razred?! O, ne pomota. Ti greš v... B razred. Olajšano si oddahnem. Potem skorajda stečem k svojemu razredu. Kaja se že pomenkuje s svojimi sošolkami. Oooo, Riley, sem vedela, da boš z mano v razredu! Objameva se in Kaja nadaljuje. Naj ti predstavim nekaj tvojih novih sošolk. To sta dvojčici Tara in Tamara (pokaže na dve dekleti z dolgimi rjavimi lasmi), to je Nina (pokaže na punco z blond lasmi, rjavimi očmi in očali), to je Maša, a veš, tista od katere brat je sošolec od Ada (pokaže na punco s temno rjavimi lasmi, spetimi v čop). Noooo... To je Neli in, ah sej to pa že poznaš..., Kaja se sredi stavka ustavi, ker zavpijem. Luna! Z Luno se objameva. Vedno sva se dobro razumeli, zato sem bila zelo vesela, da je v istem razredu kot jaz in Kaja. Do nas pride učiteljica in nam razdeli rutke za prvošolce. Odpravimo se proti nnašemuu razredu...

Nekdo me zbudi iz sanj. Tokrat je to stric Arthur. »Ariana, Ariana... Ariana zbudi se, prišli smo.« Ne rade volje sem odprla oči. »Ampak... A ni tako, da je gužva na cesti pa...,« začnem, stric pa me prav veselo prekine. »Ja, to že, a zato še ne pomeni, da se bomo vozili kar ves čas. Nocoj moram v tale hotel,« pokaže s prstom na čudovito stavbo z napisom HOTEL HOTEL. » A to je ta hotel. Dobro ime,« se razveselim, stric pa mi medtem pokima naj grem za njim. Z Adrianom vstopiva v hotel. Čeprav je ura (vsaj tako kaže velika lesena v prostoru) že nekaj čez polnoč je, v hotelu zelo razburljivo. Na okrog hodijo stevardese ali kaj so že... Pa saj je vseeno, nekateri se ravno odpravljajo spat... Stric stopi k pultu. »Arthur Nott,« pove gospe z velikim metuljčkom. »V redu,« mu pokima. Stric se odpravi iz hotela. Z Adrianom mu slediva. Jaz sem čisto začudena, Adrian pa nasmejan. Vsedemo se v avto in stric spelje. Avto se pomika proti hotelu. Mislim, da bomo trčili, potem pa... Opazim še ena vrata. Ta so sicer ista, kot tista, ki vodijo v hotel, ampak (če se je stricu slučajno zmešalo in) če bomo res trčili, vsaj nikogar ne bomo poškodovali. Čudi me, da je Adrian še vedno videti tako vesel. Mogoče se je tudi njemu zmešalo. Avto drvi naprej. Takrat se vrata kar sama od sebe odprejo in stričev avto (če prav na pogled še zdaleč ne zleda tako, saj so vrat veliko premajhna) spelje skozi. Še vedno pelje naprej. Ta vrata očitno sploh niso vodila nekam v hotel, ampak ven na cesto. To je bila očitno samo krinka za nekaj... Ampak kaj? Takrat se začne okolica spreminjati. Stric, ki avto ne glede na to, kaj se je zgodilo, še vedno vozi, se z avtom znajde na cesti. Cesta se počasi spreminja in kar naenkrat je svet okoli nas čisto drugačen. Zgleda, kot, da je vse magično. »Dobrodošla v magičnem svetu!« veselo vsklikneta Adrian in Arthur. Hočem nekaj reči, pa je tako lepo, da ne morem. Po zraku letijo (čeprav brez kril) velike, a srčkane pošastke v obliki zajčkov. Okoli nas se po levi on desni strani peljejo razna vozila, ki niti podrazno niso podobna avtom. Tudi kočije in druga prevozna sredstva, ki jih poznam niso. Pa metle, ki jih uporabljajo čarovniki tudi ne... Ubistvu zgledajo, kot čolni na kolesih in z šotorsko strešico. Sicer pa niso vsa taka. Nekatera vozila (zgledajo kot motor) celo letijo. In to brez propelerja! Takrat stric pritisne na nek gumb. Za trenutek se mi zazdi, da sem poletela v zrak, a že naslednji trenutek pristanem v enem izmed ttistih čudnih čolnov na kolesih. »Predstavljam ti moj tent. Aja, da me ne boš ptem spraševala. Tent rečemo tem stvarcam,« pokaže na čoln na kolesih v katerem se peljemo. »In ja, moj je. Ubistvu si že vse od začetka vožnje sedela v njem, ampak so ga takrat obdajali taki uroki, da je zgledal kot navaden, kaj je že... Avto. Zdaj sem lahko te uroke preklical z gumbom in evo... Zdaj vidiš kaj je v resnici. Tend. Aja, če rečeš tend je tako, kot, če bi rekla avto.« Še vedno začudeno mu pokimam. »Ampak, rekel si, da moramo prej, ker bo na cestah gneča!« mu ogorčeno rečem. »Pa saj je, ampak na teh cestah, le, da je na tem območju še ni. Ampak ,čez približno pol ure jo bo pa veliko!« mi pove stric. Pokimam mu in pogledam čez okno. Zdaj vidim tende, ki se vozijo po zraku! Takrat stric pritisne še na en gumb. Ker ne vem, kaj se mi lahko zgodi, se oprimem sedeža. Stričev tend se začne dvigovati v nebo. Šele, ko smo v zraku vidim, da so tudi tu taki znaki, kot na cesti. Ampak ne na naši običajni cesti. Na magični cesti, po kateri smo se prej vozili. Na enem je narisan (mislim da) tend in neka čudna oznaka. Še sreča, da stric vse to razume! Počasi se začne večeriti. »Saj ne boš vzil ponoči in nič spal?!« začudeno vprašam strica. Stric mi veselo odvrne. »Pa saj zato, da se premikamo ni treba, da bi vozil.« »Na kaj namiguješ?« ga vprašam. On mi odvrne. »Počakaj, da bo res temno. Ko ne bomo več videli kam gremo ti pokažem.«


Če si prebrala vse to ti ISKRENO ČESTITAM!:thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::grinning::grinning::grinning::grinning::grinning::grinning::yellow_heart::yellow_heart::yellow_heart::yellow_heart::green_heart::green_heart::green_heart::green_heart::blue_heart::blue_heart::blue_heart::blue_heart::heart::heart::heart::heart::purple_heart::purple_heart::purple_heart::purple_heart:

Spremljaj me še naprej!
 

Odgovori:

Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Res si veliko napisala in komi čakam na nasledni del
0
 
Hvala!:)
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
A veš, da bi bla tvoja zgodba (če gledamo na worldu) dolga 16 strani in točno 9900 besed. Čestitke!:clap::clap::clap::clap::clap::clap::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
O MOJ BOG! ta zgodba je kar sem jih prebrala moj naj ljubsa!!!!!!
bravo bravo :smile::smile::smile::smile:
0
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
ja zeloo dobra zgodba. Spremljam te že od začetka in komaj čakam naslednji del
0
 
Music Rose

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:
Pisalnica

Night girl

V napačnem telesu 2. del

Ogledov: 11 Odgovorov: 1
 
0
Emily13let

PRIJATELJICO JE OBSEDEL DEMON

Ogledov: 28 Odgovorov: 1
 
2
wonder girl🍒
 
4
Bonny fan

Skrivnostna koala 2. del

Ogledov: 23 Odgovorov: 1
 
2
Golmanka

Forest Of Secret

Ogledov: 38 Odgovorov: 2
 
4
Bonny fan

Skrivnostna koala 1. del

Ogledov: 31 Odgovorov: 1
 
1
Gaja (Tara) Kruh

OČI TEME 1. del

Ogledov: 65 Odgovorov: 3
 
6
Ne vem kaj naj naredim potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica

Problem

Zdravo jaz imam se kar nekaj problemov..
1. Zaljubljena sem v fanta že 4 leta (ja vem to je veliko).In malo se mi zdi da je v mene ampak je v mojem razredu tudi zelo zlobna punca (Več kot pol punc je takih :()Ki mi je povedala da je v mojega crusha in da mu je povedala da je v njega in ji je povedal v koga je ampak tega meni ni zelela povedati ker je bila 'skrivnost'.In v glavnem v tem tednu sem imela rojstni dan in on tudi (stiri dni je starejsi od mene) on ga je imel v ponedejkek jaz pa v petek.prejsni teden (2 dni pred njegovim rojstnim dnevom) sma si zelo pisala. Ampak ker sem mu vedno jaz zacela pisati se mi je zdelo da ga nadlegujem. V glavnem v ponedeljkek zjutraj sem mu voscila po sporocilih in v zivo ampak v zivo mi ni odgovoril (vrjetno me ni slisal). Potem sma se v soli med tednom se kar pogovarjala,,razen v petek.Takrat mi ni nic rekel.Razen zadnjo uro.Bila je likovna in risali smo sosolca.moja sosolka je risala mene in potem je prisel on (sedel je tik za mano) in rekel da bo primerjal mene in sliko in rekel naj ga pogledam. Pogledala sem ga v oci in on v mene. Lep trenutek :).Torej zdaj ne vem ali mu naj povem ali ne.Po sporocilih se mi zdi da ga nadlegujem (poleg tega je pol punc v mojem razredu v njega) tako da bi bila vesela odgovora
2.Ne vem kako ampak moja sestra nekako ve v koga sem.2 moznosti sta: 1. da je vdrla v moj telefon in videla kaj sem si pisala z prijateljicami. 2. ko sem vceraj praznovala rojstni dan s sosolkami smo se pogovarjale o mojem crushu (te prijateljice niso zlobne) in je mogoce da me je slisala. V glavnem zdaj se mi smeji in ni prijetno :(.
3. Tako se mi zdi da je pol fantov iz mojega razreda v mene.V petek za moj rojstni dan so se ves cas pogovarjali z mano in se prilizovali.In tu sta tudi dva fanta (moja prijatelja) ki se res cudno obnasata okrog mene.To se dogaja ze kaksna dva tedna.In ce mi povesta da sta v mene jima nocem zlomiti srca ker ju imam rada kot prijatelja (nic vec).

Oprostite ker je bilo pismo predolgo.
 

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

POIŠČI PILOVCA/KO

Oglas

Zadnji odgovori

kpop fan je odgovoril/a na
omg jst nisem nč vidla sam če nardiš tko ...
 

dragon girl je odgovoril/a na
Lol, od daleč se vidi čist vse, ko pa približaš ...
 

Doggylover je odgovoril/a na
pes
 

Doggylover je odgovoril/a na
panda
 

Super girl je odgovoril/a na
Panda je..... Slabo se vidi. :upside_down:
 

Anika0712 je odgovoril/a na
majo pilovci group, ti preposlem invite na ...
 

Super girl je odgovoril/a na
:heart::grinning::thumbsup:
 

Super girl je odgovoril/a na
Super girl, 478 P. S: Čestitke za 80 naročnikov! ...
 

ColourMusic je odgovoril/a na
Ssssssssuuuuuppppeeeerrr. Ali sem prijavljena ...
 

ColourMusic je odgovoril/a na
Super zgodba.
 

ColourMusic je odgovoril/a na
Super zgodba. Zelo me zanima kaj je bilo, ...
 

DanceTogether je odgovoril/a na
panda
 

LoveHermioneGranger neprijavljena je odgovoril/a na
nice:heart_eyes::heart_eyes:
 

Doggylover je odgovoril/a na
hej
 

Annie #1 je odgovoril/a na
Lepo, da si nazaj smo te pogrešali!:blush: Lysm, ...