…

In potem pride tista druga misel.
Tišja. Bolj neprijetna.

“Zakaj pa jaz nisem bil dovolj?”

Zasrbi me v prsih, kot neka praznina, ki je ne znam točno poimenovat. Ne boli ostro. Bolj… vleče. Kot da nekaj manjka, pa ne veš točno kaj, samo veš, da prej je bilo tam.

Pogled mi uide na tablo. Nekaj formul. Nekaj, kar bi včeraj mogoče še prepisoval. Danes pa… nič ne ostane.

Zvezek odprem čisto mehansko. Narišem črto. Še eno. Samo da nekaj delam. Samo da izgledam, kot da sem del tega.

V resnici pa…

sem še vedno tam.

Njen glas.
Tisti kratek pogled stran, preden je to rekla.
Kot da je že vnaprej vedela, da bo bolelo.

“Ne bom mogla.”

Ne ne želim.
Ne nočem.

Ne bom mogla.

Kot da sem nekaj, kar se ne da.

Stisnem kemični svinčnik malo premočno. Plastika škripne. Profesor nekaj vpraša razred. Nekdo odgovori. Smeh.

Vse teče naprej.

In mene to najbolj ubija.

Da svet nima niti sekunde pavze.
Da nihče ne opazi, da se je meni ravno nekaj ustavilo.

Pogledam okoli. Obrazi. Znani. Neznani. Vsi v svojih malih zgodbah. V svojih problemih.

In prvič mi res udari—

jaz sem samo eden izmed njih.

Moja stvar… ni nič posebnega.

In to bi moralo pomagat, a ne?

Pa ne.

Ker meni je bila posebna.

Spustim pogled nazaj na mizo. Prsti mi zdrsnejo čez rob zvezka.

Razmišljam…

koliko časa bo trajalo, da to ne bo več prva stvar, na katero pomislim.
Koliko dni, da jo bom lahko videl… in ne bo vse v meni malo padlo dol.

Ali pa če sploh kdaj.

Zazvoni konec ure.

Prehitro.

Prepočasi.

Ne vem več.

Vsi začnejo vstajat. Stol zaškripa. Torbe se zapirajo. Glasovi se vrnejo, kot val.

Ostanem sedet še sekundo dlje.

Samo da ujamem dih.

Samo da… ne grem še nazaj tja ven.

Ker tam zunaj… obstaja možnost, da jo srečam.

In ne vem, kaj bom naredil, če jo.

A jo pogledam?
Se delam, da je ni?
Rečem kaj?

Ali pa samo… grem mimo, kot da sva tujca.

Ta misel me zadene bolj kot vse ostalo.

Tujca.

Kot da vse tiste male stvari, vsi pogledi, vsi trenutki… niso nič pomenili.

Končno vstanem. Počasi.

Torbo vržem čez ramo.

In preden stopim iz razreda…

se za sekundo ustavim pri vratih.

Globoko vdihnem.

Ne zato, ker bi bilo zdaj lažje.

Ampak ker vem—

da bo treba it ven vseeno.