Hej!:grinning: Tu je 24. del! Zdaj bom dele najbrž objavljala od 1-krat do 3-krat na teden, ker imam premalo časa, da bi jih vsak dan pisala. Vseeno uživajte!:heart:

Tam že nekdo sedi. »Živjo, lahko prisedem?« vprašam deklico, ki sedi tam. Pokima mi. »Jaz sem Parker Dails,« se mi predstavi. »Jaz pa Ariana Riley Perkinson,« se predstavim nazaj. »O, je tvoj brat Adrian, jaz imam tudi starejšega brata in mi je rekel, da je Adrian prava legenda!« mi navdušeno reče Parker. »Ja, res je legenda, ampak bolj v smislu nerodnosti,« se zasmejem. »Sicer pa,« nadaljuje Parker. »A te lahko kličem Riley, bolj mi je všeč.« »ja seveda,« ji veselo prikimam. »Tudi meni je bolj všeč, ampak zakaj je vsem bolj všeč ime Riley?« »A še ne veš?« se začudi Parker. » Ime Riley ima nekako tak pomen, kot, če bi rekel junak, ker je to ime sestavljeno iz kratic. R-kot resen, I-kot izviren, L-kot lahek, E-kot eleganten in Y-to je ime neke junakinje Yanne, ki smo jo vsi spoštovali, saj je dobro varovala naš svet.« »Vov, tega nisem vedela. No, zdaj mi je ime Riley še bolj všeč.« Skupaj se zasmejeva. Letalo počasi vzleti. Kmalu ugotovim, da sem dobila prijateljico še preden se je začela šola! Pa skoraj tako sva se spoznali kot Ron in Harry iz filma Harry Potter. »V katero podšolo pa misliš, da boš šla?« vprašam Parker. »Hm, a veš, da ne vem. Pa ti?« »Adrian je šel v Roostmer,« pomislim: »Zato bom šla verjetno tudi jaz.« Parker mi prikima. »In, kdaj misliš, da pridemo?« vprašam Parker. »Hm, baje se do šole peljemo vsaj 4 ure!« mi žalostno odgovori. K nama pride še ena punca. Ta ima goste rdečkaste lase spete v kito. »Sta kje videli punco s črnimi lasmi in očali?« naju nervozno vpraša. Ko ji odkimava naju grdo premeri s pogledom in gre stran. »Take punce bi morali še pred šolo izključiti!« se pritoži Parker. Prikimam ji. »Ooo, kako sem lačna, grem pogledat, če imajo kaj za jest,« rečem in vstanem s sedeža. Malce hodim po letalu in končno najdem mizo s prigrizki. Tam stoji mala gospa. »Kaj bi rada?« naveličano vpraša, tako, da se zdi, kot, da ji gre to delo blazno na živce. »Em,« začnem premišljevati, saj je toliko novih stvari, da res ne vem kaj bi. »Kaj so tile?« s prstom pokažem na gosenicam podobne zvitke. Ah pozabite koliko sploh stanejo?« »En loml na dekagram!« mi še bolj zdolgočaseno kot prej reče gospa. »Ah, kar vse bom vzela. Adrian mi je dal dovolj denarja in tako ali tako ga lahko zapravim za kar koli hočem,« rečem prodajalki. Ona mi veselo prikima in takoj začne stresati sladkarije v velike papirnate vrečke. Sladkarij na žalost ni ostalo prav veliko, zato je napolnila le 5 vrečk. »20 lomlov,« veselo pove, jaz pa ji dam denar in z veseljem prevzamem sladkarije. Potem se napotim proti sedežih od naju s Parker. V naslednjem trenutku se že znajdem na tleh. »Au, ti baraba!« sovražno zavrešči dekle, ki je naju s Parker prej spraševala o eni punci z očali. »Ja oprosti no!« užaljeno rečem. »Pa kaj sem ti sploh naredila?!« »Spotaknila si me!« še bolj sovražno reče tisto dekle. »Ti si mene!« se že skoraj zaderem nazaj. »Ah, brez veze se je pogovarjati s takimi kot si ti!« prhne dekle in odide. »Bo šlo?« me iz enega od stranskih sedežev nekdo vpraša. »Ja, hvala za skrb!« rečem. »Vzemi eno vrečko, tako ali tako jih je preveč,« ponudim punci. Šele zdaj jo dobro vidim.


Se nadaljuje...