Osemnajstletna Klementina Pacif se je še zadnjič gledala v stensko ogledalo pred vrati njene hiše. Nato je stopila ven in odšla proti službi.
Klementina je bila neopazno dekle. Če bi jo tistega dne srečali na ulici, bi imeli dve možnosti. Prva je, da bi šli bi mimo nje in jo opazili le z najmanjšim delom očesa. Druga možnost pa je, da je sploh ne bi videli in bi švignili naprej po ulici.
Imela je sloko žensko postavo z daljšimi nogami in bujnimi prsmi. Njen obraz je bil nekoliko aknast, a ne toliko, da bi nadležni mozolji prekrili njen nasmešek, ki ga je vsak dan nosila. Imela je drobne polne ustnice. Pod rahlo zgubanim čelom je imela velike oči v barvi žada, tako da so se na soncu svetlikale kot kakšen diamant. Obraz so ji obkrožali gosti in dolgi temni lasje.
Klementina je delala v trgovini blizu njenega doma. Svojo službo je naravnost sovražila, saj se je v njej bolj dolgočasila kot pri urah fizike v gimnaziji. Naša osemnajstletnica preprosto ni bila narejena za fizično delo.
A Klementina je vedela, da mora dobiti denar, medtem ko čaka na svoj študij.
Ko je končno prišla do trgovine, je zamenjala svojo sodelavko na samopostrežni blagajni. Na tem oddelku je pomagala kupcem pri plačilih in pazila, da nepridipravi niso pobegnili roki pravice. Takšno delo je mlado dekle še bolj dolgočasilo kot zlaganje izdelkov na police ali skeniranje izdelkov. Menila je namreč, da delo tukaj sploh ni pravo delo, saj je večinoma le stala in se sukala na mestu.
"Mi lahko pomagate? Ne morem plačati," je tisti hip zaslišala nizek moški glas.
Ko je zagledala živčnega moškega, ki je jezno delal drobne korake okoli avtomata, so se ji zenice razširile, koža pa naježila. To osebo bi prepoznala še v največji množici ljudi. Moški je imel visoko in nečloveško suha postavo, nosil je staromodna in vidno prenošena oblačila. Obraz so mu obkrožali razmršeni lasje pšenične barve, ki so skoraj skrili njegove vodene oči. To ni mogel biti nihče drug kot Edgar Hudolin.
Da, točno tista družina pesnikov Hudolin iz Gručeva. In da, točno tisti Hudolinovi, katerih priimek je nosila Liza, Edgarjeva zloglasna nečakinja in Klementinina sošolka. Tako je prodajalka nemudoma pomislila na Lizino skrivnostno izginotje.
"Mi lahko pomagate za vražjo voljo, da se mi ne bo prej zgubalo vso čelo?" jo je Edgar ponovno pozval na pomoč in jo z napetostjo v glasu odvrnil od razmišljanja o njegovi družini.
"Em ... jaz ... seveda ... takoj, gospod," je zajecljala Klementina in z živčnimi drobnimi koraki stopila k Edgarju. "K-kako naj vam p-pomagam?" je s tresočim glasom vprašala. Nato je pogledala na zaslon in videla znesek nakupa, ki je znašal dvajset evrov in dvaintrideset centov.
"Z gotovino sem plačal trideset evrov, pa mi naprava noče vrniti denarja," je povedal Edgar in za trenutek rahlo znižal svoj glas. Nato je s svojimi izbuljenimi sinjimi očmi pogledal proti dekletu za zaslonom v pričakovanju odgovora. Ker pa slednjega ni dobil, se je namrščil in podcenjevalno dodal: "Naprava mi mora vrniti devet evrov in oseminšestdeset centov, če slučajno ne znaš šteti do sto, dekle."
Klementina se za podcenjujočo opazko ni zmenila, zato je pokazala na žepek z drobnim napisom *i*Vračilo denarja*i* ter vprašala: "Ste pogledali sem, gospod?"
Hudolin je na široko razprl oči, s čimer je zakril svoje vijolične podočnike. Njegov obraz je prekrila rdečica, tako besen je bil, ko je ugotovil, da tu ni pametnjakovič. "Taka drobna pisava ni za starejše oko," je besno rekel, pri čemer je vsaka njegova beseda je prišla naravnost iz močno stisnjenih zob.
Pograbil je denar iz žepka, ga spravil v svoj žep in zgrabil nakupovalno vrečko s kupljeni izdelki. Nato se je jezno popraskal po mastnih svetlih laseh in s hitrimi koraki odšel iz trgovine.
Klementina ga je opazovala in ugotovila, da Lizin stric hodi zelo podobno kot Liza. In prav ti dolgi koraki in močni udari ob zloščena tla so Klementino zopet vrnili v obdobje, ko je bila njena sošolka še živa.
Klementina in Liza resda nista bili najboljši prijateljici, sta pa se dobro razumeli. Večkrat sta si pomagali, če je katera potrebovala pomoč. Drugič pa sta se le pogovarjali, pri čemer je bila Liza polna besed o njeni slavni družini pesnikov ali prigod iz treningov drsanja, ki jih je obiskovala.
Dokler ni prišlo pred enim letom v Lizini hiši do požara. Slednji, kakor se Klementina spomni, sploh ni bil tako strašljiv, kot se sliši, in gasilci so ga hitro pogasili. Strašljivo je bilo odkritje, ki je sledilo po gašenju. Lize ni. Izginila je. Od tega je minilo eno leto, izgubljene pesnice pa še kar niso našli. Liza je bila zato maja tega leta razglašena za mrtvo.
Od tu naprej se je zapletlo. Klementina se je namreč spraševala, kje je njeno truplo. Zakaj ga niso našli? In najpomembnejše — kako je njena sošolka izginila?
Klementina je imela mnoge teorije, ki naj bi odgovarjala na ta vprašanja.
Nekaj časa je verjela, da je bila umorjena tik za požarom, morilec pa je spretno skril njeno truplo, da ga policija ni našla. Kdo ve? Čeprav je bila Liza izredno prijazno in nikakor zlobno dekle, je morda imela svoje skrivnosti. In te morda ekomu niso bile všeč. Kakorkoli že, Klementina je kmalu opustila to teorijo, ker se ji je zdela preveč odbita.
Če je bila slednja teorija malenkost nenavadna, je bila ta še bolj. Klementina je nekaj časa kajti mislila, da je sama zanetila požar in tako naredila samomor. Vendar čemu? Zakaj bi brezskrbna Liza hotela narediti samomor? To se je zdelo tako neumno kot če bi domnevali, da so jo ugrabili vesoljci.
Nekaj časa je Klementina utišala svojo domišljijo in preprosto veljala policijski razlagi. Ta je pravila, da je zaradi prisotnosti požara možna smrtna nevarnost, kar pomeni, da je bil za Lizo požar usoden.
Zadnje čase pa je Klementina izoblikovala novo teorijo — njena sošolka je bila živa. Morda je nekje skrita in čaka, da se bo razkrila. Mogoče je pod okriljem nekoga drugega kot v kakšnem filmu, kjer nekdo izgine in potem odraste pri drugi družini, dokler se ne spet povrne k svoji biološki. Kdo bi vedel?