1. Poglavje: Resnici na sledi

Polnoč je. Na nebu sveti polna luna. Argos hodi po temačnem gozdu. Naenkrat gluho tišino preseka glasno in rezko tuljenje. Najprej se oglasi z desne, nato še z leve. Pridruži se jima še vsaj ducat glasov. Vedno bolj in bolj se mu približujejo. Obkrožijo ga velike temne postave. Izgledajo kot nekakšna mešanica med človekom in volkom. Oči jim žarijo v rumeni, oranžni, rdeči in strupeno zeleni barvi. Fant steče med njimi in se požene v gosto temo. Vendar prikazni ne pusti za sabo. Le - te ga takoj začnejo loviti. Pošast s krvavo rdečimi očmi ga pahne na tla in mu zarije kremplje globoko v prsni koš.

Argosa kar vrže iz postelje, ob nenadni spremembi položaja pa se mu zvrti v glavi. Ko se umiri, se pogleda v ogledalo. Njegovi malo daljši vranje črni lasje so skuštrani kot še nikoli, že tako bled obraz pa je dobil barvo zloščenega belega porcelana.

Zavzdihnil je. Ko je bil pred štirimi leti nazadnje tu, se je nek večer sprehajal po gozdu. Kar naenkrat se je na poti prikazala ogromna temna postava in zarenčala. Deček ni okleval in takoj nabrusil pete. Še dolgo po tistem so ga tlačile more. Zdaj, ko se je vrnil na ta preklemani otok, so se vrnile. Tega, kar se mu je takrat zgodilo ni nikoli nikomur povedal, ker je mislil, da mu nebi nihče verjel.

Ko je pogledal na uro in videl, da je že 9.30, je spoznal, da z zajtrkom v posteljo ne bo nič. Hitro si je oblekel kavbojke, temno zeleno majico in črno usnjeno jakno ter stekel dol v pritličje. Čeprav je bil prvi julij je bilo precej hladno, kar je za ta otok povsem normalno.

"Oo, dobro jutro Argi!" ga je pozdravila babica "Agnes je že pojedla in odšla v svojo sobo. Jaz moram zdaj oditi, zajtrk te čaka na mizi, lepo se imejta in ... ja to je to kar sem hotela povedati. No, adijooo." Argos je odšel v jedilnico. Na mizi je bila skodelica kakava, ter toast v katerega je bila zapičena prižgana, že skoraj čisto pogorela zeleno - rdeča svečka. Spraševal se je kako je na ta zajtrk odreagirala njegova sestra in kakšno presenečenje jima je pripravila babica. Vsedel se je za mizo in opazil, da se je stopljen vosek dobesedno vpil v kruh. Nasmehnil se je, vrgel 'rojstnodnevni toast' v smeti in si pripravil novega. Ko je pojedel, se je odpravil ven. Namesto proti gozdu je raje zavil proti obali. Po približno pol ure hoda, je dospel do mivkaste plaže. Bila je precej pusta. Nikjer nobenih galebov ali rakcev, le nekaj školjčjih lupin. Bilo ni niti sapice vetra in morje je nežno šumelo. Nebo je bilo jesno, le nekaj oblačkov je bilo tu pa tam. Vendar je bilo vseeno precej hladno. To je bilo edino kar je Argosa motilo v tistem trenutku.

Sprva je mislil, da je sam, a ko je bolje pogledal je videl, da je na plaži še nekdo. Na daleč ni mogel določiti ali je fant ali punca. Ker mu je bilo dolgčas in si je želel družbe se je odpravil proti njemu. Po oblačilih je sklepal, da je fant. Sedel je na pesku, se naslanjal na približno meter in pol visoko skalo, ki ja na ravni pusti plaži izgledala zelo smešno in nastavljal obraz soncu. To je očitno rad počel, saj je bil eden redkih otočanov, kar jih je Argos videl, ki je imel zdravo barvo kože in pegice na nosu. So mu pa kar velik del obraza prekrivala črna sončna očala, ki so bila tako temna, da se sploh ni dalo razločiti njegovih oči.

"Živjo," ga je pozdravil Argos. Fant se je zdrznil. Izgledal je kot, da je pripravljen vsak trenutek odskočiti. Ker ni odzdravil, se je Argos odločil, da bo poskusil speljati pogovor. "Em ... si ti domačin?" ga je naposled vprašal. Fant se je dvignil "J - ja," je zajecljal s presenetlivo visokim glasom. Argos, ki je že podvomil, da je človek, ki stoji pred njim res fant, ga je vprašal kako mu je ime. "R - reci mi k - kar S - Stanley," je z veliko negotovostjo v glasu izdavil fant.