+ matematično vprašanje iz zgodbe. Znaš rešiti :bulb:?
Pozdravljeni! Prejšnji teden je bil samo en del, zato pa se zdaj pripravite na več nadaljevanj :joy:.Kliknite na mojo ikono in se naročite, saj ne objavljam redno ali ob določenih urah, in boš vedno obveščen/a in na tekočem z zgodbo!

Sem pač ni prišla na učno uro o vilinskih vozlih, zato je samo prhnila in že jo je eden prijel za nadlahet.
Začeli so pot do prestolnice Podzemlja.


POTOVANJE #2

Nekaj je hoditi ponoči po gozdu, nekaj pa je hoditi v popolni temi po neznanem terenu z zvezanimi rokami in močno roko vilina, ki te poriva naprej in usmerja ravno toliko, da se ne zaletiš v vsako deblo. Pred seboj je slišala skoraj neslišne korake vilinov, ki so po tiho razpravljali in vsake toliko časa kaj vprašali Wyatta, spremljevalca s katerim še ni spregovorila besede.

»Koliko časa bomo še hodili?« se je končno opogumila in ga vprašala.
Ni ji odgovoril. Malo je počakala potem pa spet poskusila. »Wyatt?«

»Še miljo in pol in se bomo ustavili,« je zavzdihnil in ji odgovoril z mirnim glasom, nato pa jo močneje prijel za podlaht in jo usmeril malo bolj v desno.

»Kje pa sploh hodimo?« Pod škornji je še vedno čutila korenine in sonce ji je grelo lice, zato je sklepala, da so namenjeni proti severovzhodu, več pa tudi ni uspela ugotoviti.

Seveda ji ni odgovoril, zato pa se jima je pridružil še en par škornjev. »Ti najeda, kaj?« je vprašal njej dobro poznan zaničljiv glas.

Wyatt Dori ni odgovoril, samo pospešil je korak. Imela je dovolj hoje in noge so jo bolele. Nikoli si ne bi mislila, da je izgubila toliko kondicije. Za nameček se je teren še postopno zviševal in čeprav so senco delale goste drevesne krošnje, ji je bilo vroče. Ta trenutek bi dala skoraj vse, samo da bi začutila veter v krilih in zajadrala pod oblake, ki bi ji nagajivo navlažili dolge lase, zdaj spletene v ohlapno kito.

»O, poglej,« je začudeno rekel Dora in z roko domnevno pokazal nekam v stran, nato pa se začel smejati. »Aja, saj ne moreš, princeska,« jo je podražil in se spet zarežal. Tisti hip bi ga najraje brcnila v mednožje ali pa vsaj utopila v ledeno mrzli vodi.

S svojimi opazkami je tako nadaljeval še tisto miljo in pol, Wyatt je je držal in se vzdržal komentarjev, ona pa je stiskala zobe in se brzdala, da Dori nebi navrgla kakšne pikre besede, saj bi s tem priznala, da ji je prišel do živega.

Da bi si krajšala čas in pozabila na bolečino, ki ji je rezala v stopala ob vsakem koraku, je štela korake. Ko je že dvaintridesetič presegla število petdeset, so se vilini spredaj končno ustavili in se posedli po tleh.

Wyatt, vsaj mislila je tako, ji je odstranil prevezo in zamežikala je v močno svetlobo. Še kakšno minuto je rabila, da se je privadila na barve in ostrino, nekaj bojevnikov pa je odšlo iskat hrano, če je prav razumela. S še vedno zvezanimi rokami na hrbtu se je vsedla na tla in se razgledala.

Prispeli so do travnatega griča, ki je imel ob vznožju rečno strugo, skrbno varovano z visokim zelenjem in drevesi. Stavila je, da je bilo že krepko čez poldne, pa kljub temu je lakoto začutila šele zdaj, ko se je odpočila na mehki travi, zlato obsijani od sonca. Nebo so prekrivali kopičasti oblaki in vsake toliko časa je mimo priletela kakšna ptica in si jih z zanimanjem opazovala. Zaprla je oči in pustila nežni sapici, da ji je mršila lase, ki so ji počasi uhajali iz kite. Zbrcala si je škornje iz bolečih nog in začutila travne bilke, ki so jo žgečkale po golih stopalih. Spraševala se je, če jo to njen zadnji trenutek samote, uživanja in vsaj malo svobode, predenj jo odpeljejo do kralja Podzemlja.

:speaking_head: In še naloga za matematike na PILovi strani!
Wyatt je omenil, da bodo hodili še miljo in pol, vzemimo predpostavko da je 1 milja po kopnem 1609 m in njen korak šteje za 1 meter. Za koliko korakov se je sama zmotila pri štetju, ali pa je celo vilin napačno ocenil razdaljo? Najbolj radovedni pa pobrskajte po spletu in ugotovite, koliko minut so hodili to razdaljo naštetih korakov! Srečno.