V prejšnjem delu...

Je nameravala zbežati? – Ne ve še.
Se bo vrnila v sobo? – Tudi tega ne ve.
Ampak Loren ne bo pustila na cedilu.


ZAHTEVE KRALJA #1

Vsak hodnik se ji je zdel enak in šele, ko je že tretjič prišla do slike z belim konjem, se je vdala v usodo in si priznala, da se je izgubila. Sama nase je bila jezna, zakaj si ni delala kakšnih oznak ko je pričela hoditi in zdaj zaradi svoje malomarnosti brezciljno postopa po palači. Iz razmišljanja jo je zdramil nekdo, ki je bil dovolj visok, da jo je lahko grobo prijel za nadlaht in jo prizemljil na tla.

»Ti,« je vanjo pljunil Dora, »hočeš zbežati ali kaj?«

Samo zavila je z očmi in se spraševala, kako je lahko tako neumen. »Dora, se ti zdi, da če bi želela zbežati, bi si ogledovala te slike?«

»Pri tebi se nikoli ne ve,« ji je odgovoril in jo potisnil vzdolž hodnika.

»Kam greva?«

»H kralju.«

Zavzdihnila je in se mu iz same vljudnosti pustila gnati po hodnikih do velikih črnih vrat z zlatimi kljukami, pred katerimi so stali štirje stražarji.

»Odprite,« jih je nagovoril Dora in jo še vedno močno stiskal za roko.

»Kralj ima sestanek z deželnimi odposlanci,« mu je mirno odgovoril najvišji.

Ozrla se je po ostalih vilinih in prepoznala Wyatta. Nasmehnila se mu je, on pa je le rahlo sklonil glavo in rekel nič, kot so mu velevala pravila kraljeve garde.
‘Govori, če si vprašan’, se je glasil eden od protokolov, ki jih je tudi sama svoji četi vbijala v glavo in zahtevala disciplino.

»Rekel sem, odprite vrata!« je zdaj bevsknil Dora in odrinil vilina. »Sem tvoj nadrejeni in kar rečem, tako je!«

Popravil si je obleko in mirno prijel za kljuko, nato pa sta vstopila v velik zatemnjen prostor.
»Vaša ekscelenca,…« je Doramir nagovoril kralja, vendar ni mogel dokončati, saj se je v sobi razlegel trušč.

Auriel je zagledala sedem ali osem mož, ki so poleg Vurona sedeli za mizo polno zemljevidov, in ko so jo videli, so najprej utihnili, nato pa začeli kričati, s prstom kazati nanjo in klicati stražo. Kralj si je z roko otrl čelo in še naprej sedel na stolu, ter čakal, da se bodo umirili.

Dora je zmedeno stal poleg nje, in ko mu je omenila, da to verjetno ni bil najboljši čas za obisk pri ‘njegovem visočanstvu’, jo je samo grdo pogledal in jo ozmerjal.

Ko so se ostali vilini umirili, so si bili enotni; želijo izvedeti zakaj je sovražnikova bojevnica sploh v Krajini Podzemlja. Nekdo je menil, da je Vuron izdajalec, spet drugi, da se je predala in tretji, da je pod pretvezo obiska prišla vohunit o velikosti vilinske vojske. Šele zdaj se je zavedala, da pravzaprav nihče ne ve, da jo ima kralj kot ujetnico na dvoru.

Vuron je grdo pogledal Doramirja in začel pojasnjevati. »Dragi prijatelji, umirite se. Moj sin jo je z možmi ujel v človeškem svetu in zdaj je naša ujetnica.«

Seveda je pozabil omeniti, da je pobila kar nekaj mož in se zdaj skoraj prosto sprehaja po gradu v rumeni obleki.

»Ali želite izzivati Krajino Višav?« si je nekdo drznil vprašati. »Dobro veste, da smo zadnjo vojno izgubili.«

»Prav zato pa jo imamo,« mu je z prisiljenim nasmeškom odgovoril kralj, »izmenjali jo bomo v zameno za vso izgubljeno ozemlje. Oni naj imajo princeso, mi pa nazaj severne Zelene Goščave. Slišal sem, da se je prst, ki je bila takrat uničena ob vojni, že zdavnaj obnovila.«

Začeli so prikimavati in se nekaj posvetovati med sabo, vendar jih je Vuron hitro odslovil.
»Sestanek je zaključen. Do naslednjič želim videti razloge za širitev trgovskih poti.«

Hitro so zvili papirnate zvitke in mrmrajoč odšli iz sobe. Kralj Podzemlja je zaprl vrata, ona pa ga je pogledala z dvignjeno obrvjo. »Resno? Zamenjal me boš za ozemlje?«

Za tem je stal trik in čim prej je želela razkriti njegove pasti in spletke.

Z roko si je šel skozi lase, kot je videla to početi njegovega sina in Dore sploh ni pogledal. »Seveda ne,« ji je nepotrpežljivo odvrnil.

»Kaj pa potem želiš od mene?« ga je naveličano vprašala.


:speaking_head:Po navadi objavljam dopoldne, a danes res ni šlo. Komentiraj kaj misliš, da kralj želi od Auriel in želim ti lepo popoldne!
:blush: