8. poglavje —ahhhhhhhh:expressionless:

Naslednje jutro sem stala pred ogledalom in si popravljala lase.

Potem pa sem jo opazila.

Črno zapestnico.

Nikovo.

Ležala je na mizi poleg moje torbe.

Za nekaj sekund sem jo samo gledala.

Nevem zakaj, ampak nasmehnila sem se.

Ni bila nekaj posebnega. Samo črna vrvica s srebrnim detajlom.

Ampak vseeno sem jo vzela in si jo dala na zapestje.

Nisem preveč razmišljala o tem.

Kar je bila očitno moja napaka.

Ko sem prišla v šolo, je Nina sedela na omaricah in nekaj brala na telefonu.

»Hej,« sem rekla.

Dvignila je pogled.

»Hej—«

Utihnila je.

Njene oči so se ustavile na mojem zapestju.

»Od kje pa je to?«

Pogledala sem dol.

»To?«

»Ja.«

Skomignila sem.

»Nevem. Niko mi jo je dal.«

Tišina.

Nina me je gledala.

Jaz sem gledala njo.

»Kaj?«

»Aha.«

»Kaj AHA?«

»Nič.«

»Nina.«

Rahlo se je nasmehnila.

»Nič, samo... zanimivo.«

Namrščila sem se.

»Zakaj zanimivo?«

»Lana... Niko ima to zapestnico že ful časa.«

Za trenutek sem obstala.

»Pa?«

»Pa nič.«

Ampak njen obraz je govoril absolutno ni nič.

Super.

Cel dan je bil čuden.

Ne ful očitno čuden.

Samo...

Ljudje so gledali.

Enkrat sem šla po knjige iz omarice in sta dve punci pogledali proti meni, potem pa začeli šepetat.

Pri športni me je ena iz drugega razreda pogledala in potem pogledala moje zapestje.

Kaj za vraga?

Pri malici sem začela dobivat občutek, da sem postala del neke zgodbe, ki je sploh ne razumem.

»Okej, a mi lahko nekdo pove kaj se dogaja?« sem vprašala.

Eva me je pogledala.

Potem Nino.

Potem spet mene.

»Nič takega.«

»Nina.«

»Ne glej mene.«

»NINA.«

Zavzdihnila je.

»Dobro. Samo... ljudje govorijo.«

Mrzel občutek mi je šel čez trebuh.

»Kaj govorijo?«

»Da sta z Nikom skupaj.«

Skoraj sem se zadavila s sokom.

»KAJ?!«

»Ne kriči.«

»JAZ KRIČIM?!«

»Malo.«

O moj bog.

O moj jebeni bog.

Ravno v tistem trenutku je nekdo sedel zraven mene.

Niko.

Nasmejan.

Popolnoma normalen.

»Zakaj zgledaš, kot da si videla duha?«

Pogledala sem njega.

Potem zapestnico.

Potem spet njega.

»Ti.«

Njegov nasmeh je počasi izginil.

»Kaj jaz?«

»Ti in tvoja glupa zapestnica!«

Namrščil se je.

»Kaj?«

»Zaradi nje zdaj vsi mislijo, da sva skupaj!«

Nekaj sekund me je samo gledal.

Potem pa...

Potem se je začel smejat.

Dobesedno smejat.

Glavo je vrgel nazaj in se smejal.

»Niko, prisežem bogu—«

»Sori—« je rekel med smehom. »Samo tvoj obraz—«

Porinila sem ga z ramo.

»To ni smešno!«

On pa me je še vedno gledal s tistim butastim nasmehom.

In potem sem opazila nekaj.

Ni imel jezne reakcije.

Ni izgledal presenečen.

Ni izgledal niti malo proti tej ideji.

In to me je zmedlo veliko bolj, kot bi me smelo.