9. poglavje —Nikotova družina

Naslednjih nekaj dni je bilo malo manj čudnih.

No… skoraj.

Govorice so se sicer malo umirile, ampak sem še vedno tu in tam ujela kak pogled. Tia me je ignorirala bolj kot običajno, kar mi je bilo iskreno čisto okej.

Z Nikom pa je bilo vse normalno.

Še vedno me je zajebaval pri biologiji, še vedno mi je med poukom po listih risal katastrofalne skice rastlinskih celic in zraven pisal:

to zgleda kot krompir z depresijo

In problem je bil v tem, da sem se ob njem preveč smejala.

Velik problem.

Tisto sredo zvečer pa sem ugotovila, da sem pri njem pustila zvezek za projekt.

»Jebemti,« sem zamrmrala in vstala s postelje.

Stanovanje 4B.

Dve minuti.

Hitro bom dala, hitro bom nazaj.

Prišla sem do njegovih vrat in ravno dvignila roko, da bi pozvonila.

Potem pa sem obstala.

Ker vrata niso bila čisto zaprta.

In ker sem slišala kričanje.

»Kolikokrat še?!« je zakričal moški glas.

Nisem se premaknila.

»Misliš, da je njemu lahko zaradi tega?!« je zakričala ženska.

Tišina.

Potem pa spet glas.

»Celo življenje bo nosil moje sranje na ramenih!«

Srce mi je malo padlo.

Nisem vedela zakaj, ampak vedela sem, da ne bi smela poslušat.

Res nisem.

Ampak noge se mi dobesedno niso premaknile.

»Ljudje še vedno govorijo o tem!«

»To je bilo pred leti!«

Tišina.

Potem pa:

»Zaradi tega tip sploh noče več ven normalno!«

Niko.

Stisnilo me je v prsih.

Korak nazaj.

Potem še enega.

To ni bila stvar, ki bi jo morala slišat.

Obrnila sem se in skoraj zletela v nekoga.

Trznila sem.

Niko.

Stal je za mano.

Zmrznila sem.

On pa me je samo gledal.

In tisti nasmeh, ki ga je imel skoraj vedno...

ga ni bilo.

»Lana.«

Moj želodec se je obrnil.

»Jaz— jaz sem ti samo prinesla zvezek—«

Pogledal je vrata.

Potem mene.

In za sekundo nisem vedela, če je jezen, žalosten ali karkoli vmes.

Ampak potem je samo tiho izdihnil.

»Danes ne.«

To je bilo vse.

Samo:

»Danes ne.«

Počasi sem prikimala.

»Okej.«

In odšla.

Naslednji dan ga ni bilo v šolo.

Niti naslednji.

Pri biologiji sem avtomatsko pogledala proti njegovemu praznemu stolu.

Čudno je bilo.

Preveč čudno.

In najbolj me je motilo to, da nisem vedela, če sem naredila kaj narobe.

Tretji dan sem sedla v razred in odložila torbo na tla.

Potem pa zaslišala:

»Nova punca.«

Dvignila sem pogled.

Niko.

Stal je ob moji mizi z rahlo razmršenimi lasmi in tistim svojim nasmeškom.

Kot da se ni zgodilo nič.

Kot da ni izginil za dva dni.

Kot da me ni tisti večer pogledal tako, da mi je stisnilo srce.

Sedel je zraven mene in me pogledal.

»Zakaj me gledaš, kot da sem umrl?«

Ampak nekaj mi je govorilo, da še vedno nekaj skriva.