1.POGLAVJE
DOMA (v bistvu sploh ne)
7:25 pon 1 dec
Živijo, to sem jaz, Layla in imam hrčka Titija. Imam tudi mlajšega bratca Leona. Hodim v sedmi razred. Imam starša oba starša samo ati je vedno v službi. Zmeraj, ko se začneta prepirati vzamem slušalke in grem v gozd.
»Mamii,« me bratec prekini iz mojih misli. »hočem mlekoo!« se zadere. »Prav, prav ga dobiš« mu odgovori mami. Mami ga počasi prime in položi na pult »Na, tukaj ga imaš«. Bratec ga hitro pobere in zlije v posodo »O neee!« se spet zadere. » Kaj je?« mu v zadregi odgovori mami. »Mleko se je polilo« reče bratec, nato pogleda mene ko da sem jaz kriva, »Kaj?« rečem. »Nič« izpljuni Leon. Mami naju pogleda, nato se obrne. »Na,« reče mami »pobriši« in mu izroči krpo. Leon se ne obotavlja in začne brisati. Jaz se oblečem in grem v šolo.
14:05
Konec pouka. Grem domov in zagledam atija. Nič ne rečem. Ko pridem v mojo sobo zagledam kako Titi je mojo knjigo »Titi!« se zaderem. »Pazi kaj ješ!« Titi me prestrašeno pogleda, kot bi si mislil*i*kaj, tukaj je bilo?*i*. Titija primem v roke in ga močno objamem. »Najprej naloga, potem greva pa v gozd« mu rečem.
15:10
In še tisti dan sta odšla v gozd. »Mami v gozd greva« sem rekla mamici. »Ali si naredila nalogo?« me vpraša. »Ja, ja sem« ji odgovorim. Šla sva. Hodila sva mimo hiš in srečala sem najbolj moderno punco v šoli. »Hej, kako sta ti in tvoj neumni hrček« mi je zabrusila in pogledala Titija »Ime mu je Titi« sem ji rekla in šla naprej .Čez nekaj časa sem prišla do gozda, vsa vesela sem stopila na kup listja in Titija položila na tla. Tekala sva in se zabavala, dokler nisva prišla do vrat »Kaj, od kdaj so tukaj vrata?« sem vprašala. »Ah, počakajva malo, drugače je pa verjetno samo kakšna finta« sem rekla. »Dobro, da sem prinesla malico, bi malo?« Titi je ugriznil v sendvič. Čakala sva in čakala pa se ni nič zgodilo. »Greva še malo naokoli, da nama ne bo dolgčas« sem rekla Titiju. Šla sva do travnika in se ulegla na mehka travnata tla »Oh, kako lepo je tukaj bi bila lahko cel da…« še preden sem dokončala poved sem zaspala. Sanjala sem kako bi se ta vrata odprla in notri bi bila le neka zdolgočasena vasica. Še pet minut ni minilo sem se zbudila. Titi me je s smrčkom ovohaval ( vsako jutro se zbudim, ker me ovohava). Vstanem in pospravim malico, nato sva šla nazaj do vrat. Še vedno so bila zaprta. »Kaj naj zdaj« pogledam Titija. Titi mi ne odgovori. »Bolje, da greva domov« mu rečem. »Že pozno je« odšla sva domov. »Jutri greva še enkrat« vsak dan sta hodila pa se niso odprla. »Čudno, da se nikoli ne odprejo« sem rekla Titiju. Nisva obupala. Ko so se nama enkrat odprla. Srce mi je poskakovalo. Hotela sem noter, a sem se zaletela v nekaj (bilo je nevidno) in padla na tla.
16:05
Zbudim se in vidim , da sem v neki sobi. Nič od tega se ni zgodilo. Potem pa v sobo pride…
SE NADALJUJE...