Nekdo je potrkal na vrata Brinine sobe. Vrata so se odprla in prikazal se je Nik. Seveda, kdo pa drug? Vstopil je in zaprl vrata.
"Kaj hočeš?" je kot iz topa izstrelila Brina.
"Kje si bila danes popoldne?" jo je vprašal.
"Ka te briga?!" mu odvrne.
"Povej mi," še enkrat reče Nik.
"A lahko nisi tečen?" zagodrnja Brina.
"Prosim, no vse kar hočem je odgovor," se ne preda Nik.
"Ka daš?" vpraša Brina. Nik jo je pogledal in se nasmehnil.
"Mogoč grem ven in ti dam mir," negotovo zamrmra.
"Pri Jaši," skoraj zašepeta Brina. "Zdaj pa ven!"
"Pri Jaši?" Niku so se razširile zenice. "A sta spet prijatelja?" veselo vpraša.
"Prijatelja? A si mogoče zgubu možgane. Sovražnika sva. Hočeš, da ti še črkujem? S-o-v-r-a-ž-n-i-k-a," je zmedeno in jezno hkrati govorila Brina.
"Joj, vidva umirita se malo! Pa ja vaju cela okolica sliši!" Bine je zaradi hrupa, ki sta ga zganjala Brina ter Nik, pogledal v sobo. Potem pa je šel ven.
"Okej, chill!" začne Nik mirit Brino. Brina se je vsedla nazaj na stol. Pogledala je Nika.
"Zdaj pa pojdi ven," kar se da mirno reče. Nik je prijel kljuko. Nekaj je zašepetal. Brina ga je komaj razumela. Že je odprla usta, da bi ga nekaj vprašala, je Nik zapustil sobo in zaloputnil z vrati.
Ne, ne, ne! Ni šans! Saj sem ga narobe slišala, ne? Brini se je tisto sekundo postavilo vsaj sto vprašanj nad besedami, ki jih je izrekel Nik.
*i*Včasih sta bila najboljša prijatelja.*i*
"Ne, to ni res, ni res!" si je dopovedovala Brina. Tega si ni mogla kar tako zbiti iz glave. Vzela je knjigo in jo začela brati, da bi si preusmerila misli. Ko je že malo pozabila na to, ji je zazvonil telefon. Pogledala ga je. Sporočilo od Mie. Takoj ga je pogledala.

*b*Brina:*b* Ja ka mi bo tole?
*b*Mia:*b* Nevem, mogoč dodaj med stike?
*b*Brina:*b Ka mi bo neka rendom telefonska št.?
*b*Mia:*b* Napiši mu kej
*b*Brina:*b* Mu? Torej je fant
*b*Mia:*b* Jap
*b*Brina:*b* Kdo je to???
*b*Mia:*b* Ugibaj
*b*Brina:*b* Sam povej mi
*b*Mia:*b* Ne. Sama ugotovi!
*b*Brina*b* Veš, da mi ni do heca
*b*Mia:*b* Oh, dobr no, dam ti namige:
*b*Mia:*b* V imenu ma črki l pa m, je en let starejši... idk ka naj napišm
*b*Brina:*b* ?? Nevem kdo je
*b*Brina:*b* Čaki... Liam?!

Brini je začelo srce hitreje biti. Glasno je začela dihati. Bila je zmedena, vesela in razburjena. Telefon ji je skoraj padel iz rok. Čakala je Miin odgovor.

*b*Mia:*b* Končno! Ja Liamova fonska je!
*b*Brina:*b* Toliko vprašanj imam... Kako si dobla fonsko, zaka si mi jo poslala, kdo ti je povedal za njegovo telefonsko...?
*b*Mia:*b* Dooolga zgodba
*b*Mia:*b* Aja, pa napiš mu kaj ;)
*b*Mia:*b* Bye
*b*Brina:*b* Byee

Brina je takoj, ko sta se poslovili, šla dodat Liamovo telefonsko številko. Nekaj mu je napisala. Že mu je hotela poslati pa je zbrisala. Spet je napisala. Pa zbrisala. Nekako si mu ni upala poslati ene boge besedice "Hi". Končno je le dobila stik s svojo simpatijo! Pa je bila preveč sramežljiva, da bi mu kaj napisala.

Bilo je še kar zgodaj zjutraj. Ptice so pele svojo nežno melodijo kot vedno. Na travi je bila jutranja rosa, zrak je bil rahlo vlažen. Brina je veselo korakala po pločniku, ki je tudi vodil do kavarne kamor je nameravala.
Vstopila je v kavarno. Tam so bili nekateri starejši dijaki gimnazije. Brina je malo poklepetala z njimi potem pa se še sama vsedla in si naročila kavico. Vse je bilo natanko tako kot si je predstavljala zjutraj preden je prišla. Brina je gledala skozi okno in dogajanje okoli sebe. Nekaj trenutkov kasneje pa kot naročen vstopi Liam. Takoj, ko Liam opazi Brino ji pomaha. Vsedel se je nasproti nje.
"Lahko prisedem?" je vprašal.
"Saj si že," se je malo zasmejala Brina.
"Kk si?" vpraša Liam.
"V-vredu," sramežljivo odgovori. "Pa t-ti?"
"Oh, jaz. Js sm tudi vredu," odvrne Liam in se nasmehne. Naročil si je kavo. Oprijel je skodelico, da bi si malce ogrel roke. Liam in Brina sta se mirno pogovarjala. No, tako je vsaj izgledalo. Brini je srce tako močno razbijalo od razburjenja. Čisto rdeča je bila v obraz. In če bi bila tukaj Mia, bi Brini rekla, da izgleda kot paradižnik. Saj je bilo na nek način res. Brina je bolj kot ne jecljala in na kratko odgovarjala, Liam pa je brez sramu govoril in govoril. Brina se je nekaj minut kasneje odločila, da bo Liamo povedala vse o včerajšnjem dogodku. Skoraj vse. Ni mu povedala, da sumi njegovega sošolca Filipa za del tolpe. Liamu se je obraz potem takoj zresnil.
"Ne hodi več tja," je hladno in pa tiho rekel.
"Zakaj?" je radovedno vprašala Brina.
"Tam je nevarno. In ubogala me boš," odvrne.
"Ja, sej pa nisi moj oče, da bi boš ukazoval?" reče Brina
"Samo-ne hodi več tja!" ji jezno zašepeta.
"To še vedno ni odgovor," se mu zasmeje Brina.
Šla sta iz kavarne. Napotila sta se proti gimnaziji, ki je stala pribljižno kilometer stran. Brina in Liam sta se pogovarjala. Zdaj je Brina govorila že skoraj brez sramu in jecljanja. Ampak še vedno je imela metulje v trebuhu.
"Torej, pogosto hodiš sem? V kavarno?" po nekaj minutah reče Liam.
"Oh, ne, danes je izjema. Zelo redko pridem semle zjutraj," odvrne. "Ka pa ti?"
"Danes sem se zbudil še kar zgodaj. Nisem mogel spati, veš. Zato sem šel na prvi avtobus, ki pelje do sem. Zdaj pa sem tu in se pogovarjam s tabo." se zasmehlja Liam.
Zdaj pa je bila Brina tista, ki je Liamu razlagala vse možno. Ampak Liam jo je poslušal samo z enim ušesom. Strmel je v njo in ni mogel pogledati stran. Brina je to opazila in ga s prikupnim nasmehom pogledala.
"Zaka tako strmiš vame?" je vprašala.
"S-saj ne!" je rekel Liam in se rahlo stresel.
Brina se je zasmejala. Govorila in govorila je naprej. Liam pa ji je samo prikimaval. Nekaj je opazoval. Ko je mimo njiju počasi pripeljala črna limuzina z zatemnjenimi okni, jo je ves čas na skrivaj gledal. Kot, da bi nekaj vedel o njej, ali o človeku, mogoče celo ljudeh, ki se peljejo z njo.
Liam in Brina sta prišla do gimnazije. Pred njo, je bilo še kar precej dijakov. In sicer sta bili med njimi tudi Mia ter Tia Tjaša.
Mia je dregnila Tio. Tia se zato ni zmenila in je gledala v svoj telefon še naprej. Kaj bi lahko bilo tako nujno, da bi morala odložiti telefon? Mia je še enkrat dregnila Tio Tjašo.
"Kaj je tvoj problem?" jo je ostro vprašala. Mia je pomignla proti Liamu in Brini. Tia ju sprva ni videla, potem pa se ji je posvetilo, kaj je mislila Mia.
"Okej... To je pa drugače. Kdaj je Brina postala dovolj pogumna, da bi se pogovarjala z Liamom?" je vprašala Tia.
"Idk. Pridi, greva," odvrne Mia.
Nekaj metrov stran pa sta bila Brina in Liam. Brina je takoj opazila svoji dve najboljši prijateljici. Dobro je vedela kaj se bo zgodilo.
"Živijooo!" je malo preveč potegnila Mia. Brina je čisto malo zmajala z glavo.
"Hej, kako sta?" ju je naposled vprašala Brina.
"Midve vredu, vidva?" je odgovorila Tia. Oči so ji švigale od Liama do Brine. Vsa dekleta so dobro vedela kaj to pomeni. Liamu pa se najbrž še sanjalo ni o tem, kaj bi to lahko pomenilo. In v bistvu mu ni bilo mar.
"Okej" na kratko odvrne Liam.
"No, ura bo kmalu pol osem. Midve greva. Čau!" nekaj sekund kasneje odloči Tia. Zgrabila je Mio za roko in jo začela vleči stran.
"Dobro, pustiva zaljubljenca sama," se strinja Mia. "Čav, čav!"
"Ne! Nikamor ne gresta!" je na glas dejala Brina. Njeni prijateljici se nista zmenili zanjo. Mia se je še enkrat ozrla nazaj in pomežiknila z enim očesom.
"Prijateljici?" vpraša Liam, ko jima Mia in Tia Tjaša izgineta izpred oči.
"Da," zavzdihne Brina.
"Najboljši? Ni ravno pametna izbira, sta pa precej prijetni in zabavni," nadaljuje.
"Se strinjam," prikima Brina.
"Jaz grem. Se še slišiva," reče Liam.
"Ok. Adijo!" odvrne Brina.
"Aja, ne hodi več h gozdu," pribije Liam, ji pomaha in gre.
Brina je nekaj časa samo stala na mestu. Zazrla se je v točko, kjer sta se skrivali Mia in Tia. Bolj obupnega prostora za skrivnje še ni videla. Stali sta za drevesom in pogledovali po Brini. Ta je šla naravnost do vhoda. Že je odprla vrata in hotela vstopiti, pa jo je nekdo prijel za roko.
"Torej... kaj ti je rekel?" je radovedno povprašala Tia.
"Nič," je bila kratka Brina.
"A te je povabil na date?" se zasmeje Mia.
"Samo prijatelja sva," zamomlja Brina. Uspelo se ji je izstrgati iz Tiinega prijema. Na pogled je Brina izgledala nekam potrto in jezno. Za tem pa se je obrnila in Tii ter Mii pokazala jezik.
Prva ura. Dooooooolgčas! Fizika. Brina je sedela za svojo mizo in vrtela svoj kemični svinčnik. Na tabli je z velikimi črkami pisalo:
*pod*OCENJEVANJE*pod*
"Zaka ravno danes?" si je zamrmrala.
Fizika je Brini šla odlično, tako kot skoraj vsi ostali predmeti, ampak ta dan se ji res ni ljubilo odgovarjati na vprašanja in računati. V glavi je imela druge stvari. Kot so Liam. Jaševo čudno obnašanje. Pogovor v gozdu...
Profesorka fizike je vstopila v razred. Popravila si je svoje svetlo rjave kratke lase.
"Danes pišete fiziko. Upam, da ste se učili," je dejala in začela deliti liste.
Po učilici se je zaslišalo nekaj obupanih vzdihov. Brina je bila predvsem mirna. Njej prav dol vidi za ocene, še vedno pa je odličnjakinja. Pogledala je po razredu. Večino njenih sošolcev je strmelo v test. Jaša, ki je sedel mesto za njo, je bil presenetljivo miren. Tega Brina seveda ni pričakovala.
"Kako pa to, da si ti tako miren?" mu začudeno zašepeta Brina.
"Kr sm pač lahk. Plus učil sem se zato dvomim, da bom dobil slabo oceno," ji odvrne.
"Ok. Samo ne me pol prosjačit, ko boš pisal ena al pa dva," se mu je zahihitala Brina.
"Nesramna si," reče Jaša.
"Ne, samo iskrena," mu odgovori.
Profesorica Jamnik ju je ostro pogledala. "Lavrič in Pavlič. Manj klepetanja več razmišljanja in pisanja!" ju je strogo opomnila.
"Da, profesorca," sta Brina in Liam skoraj istočasno rekla.
Brina se ni več zmenila za dogajanje okrog sebe. Pogledala je prvo nalogo. Začela je računati.
"Super. Ravno to si človek želi že ob pol osmih zjutraj," je tiho z dvomom v glasu zamrmrala.
Zunaj je začelo rahlo škropiti. Brina je pozabila na test in se zastrmela skozi okno. Vse bolj temačno je bilo. Potem pa je pod drevesom opazila dve postavi. Pozorno si ju je ogledala in opazila, da sta tam Liam in njegov sošolec Filip. Še v isti sekundi se je spomnila na dogodek iz gozda. Na vso moč ga je želela pozabiti. Zdaj pa se ga je spomnila. Najstnica je obrnila glavo nazaj proti testu. Potem proti uri. Preveč je razmišljala in zato porabila 8 minut. Kar se da na hitro je začela reševati naloge.
Po koncu prve ure je Brina hitro pospravila svojo modro peresnico in se napotila proti vratom. Ampak nekdo jo je ustavil. Lahko ugibate kdo je bil. Jaša.
"Hej, pametnjakovička Lavrič, bi se lahko mogoče pogovorila?" jo je proseče vprašal. Brina ga je pogledala, kot, da bi padel z lune.
"Od kje ti ti?" ga je vprašala.
"Samo pogovoriti se hočem s tabo," je dejal Jaša.
"Ne," je bila kratka Brina.
"Zaka ne?" jo je vprašal.
"Nazadnje sem ti pustila, da *i*zmagaš*i*, tokrat pa ti ne bom. Sploh veš kakšen občutek sem imela, ko sem se družila s tabo? Grozno. Sej si še kar vredu in tvoja familija tudi, ampak razumi, da sva sovražnika!" je na dolgo govorila Brina.
"Ampak, Brina..." je začel Jaša.
"Samo čas zapravljava, bye!" je še rekla in šla proti stopnicam. Tam sta jo že čakali Mia ter Tia Tjaša.
Jaša pa je ostal na istem mustu. Torbo je odložil na tla in počepnil. Ven je vzel telefon. Za ovitkom je imel sliko. Ja, sliko. Na njej sta bila deklica in deček. Sedela sta na klopci in se smejala. Pod sliko je bil tudi napis, ki se je glasil:
*i*2020. Najboljša prijatelja <3*i*
__________________________________

Po enemu mescu koooončnoo nov del :sweat_smile:. Upam, da vam je všeč
Vesela bom kritike, kakšnega komentarja pa lajka:heartpulse:
Lepo se mejte:blush::sparkling_heart: