Vse je bilo tiho. Malo preveč tiho. Iz kuhinje ni bilo ne duha ne sluha. To je pomenilo samo eno.
"Binee!" je zaklicala Brina proti dnevni sobi.
"Ka je?" takoj vpraša.
"A me lahk dans ti peleš ali bom mogla čakat do smrti? Kje pa sploh je mama?" mu odvrne Brina.
"Mama je na rediteljskem sestanku za Nika. Ja lahk te peljem."
Brina je pograbila svojo torbo, vzela ključe Binetovega avta in se napotila proti dvorišču. Odklenila ga je in se namestila. Minuto kasneje je prišel še Bine in že sta se peljala po cesti. Brina je gledala skozi okno. Razmišljala je. Mogoče celo malo preveč.
Gozd, dež, besede. Vse se ji je vrtelo po glavi.
"Kaj je s tem pogledom? Izgleda tko ko da boš enega pretepla," je dejal Bine. Brina se je rahlo nasmehnila.
"Mogoče pa bom," je rekla.
Po sedmih minutah vožnje je Bine le parkiral. Brina je izstopila. Odprla je vrata v telovadnico in odvrihrala v garderobo. Hitro se je preoblekla, vzela plastenko vode in že je bila v telovadnici. Nataknila si je še rokavice za boks in začela boksati boksarsko vrečo. Hitro, a močno.
"No, danes si pa nekam nervozna," se je zaslišal dekliški glas. Alexis.Črnolaso drzno dekle z malo predolgim jezikom. Novinka pri boksu, ampak tečna pa je res zelo.
"Ne nisem" ji odvrne Brina.
"Vidi se. Tako hitro udarjaš. Umiri se malo."
"Novinka si. Js vem ka delam," reče Brina.
Mimo njiju je prišel trener.
"Če se mislita pogovarjat pejta v garderobo. Lahk pa greta v ring," jima je govoril trener.
"Se strinjaš Brina?" jo izzivalno pogleda Alexis.
"Boš ti že videla s kom se pogovarjaš!" ji je zabrusila nazaj.
Sekundo kasneje sta se Brina in Alexis že borili. Brina je boksnila a Alexis se je izmuznila.
"Zadnjič si bila boljša," je smehljaje rekla.
Brina je blokirala udarce se jim tu pa tam tudi izmaknila. Alexis jo je boksnila v trebuh.
"Šibka si," se ji je zasmejala Alexis.
To pa je bilo dovolj. Brina je zdaj le udarjala in udarjala s tako silo, da je Alexis od bolečine tiho zajavkala. Udarjala jo je vse hitreje, vse močneje...
Alexis je komaj kaj lahko blokirala.

Blisk. Tako močan, da je Brino skoraj zaslepil. Ni bila več v dvorani. Ampak nekje drugje?
Drevesa. Glasovi. Udarci. Spet blisk. Nekdo zakriči od bolečine. Kri na tleh. modrice po rokah...
"Prosim ne!" zakriči fant.
Blisk.

Alexis je uporabila priložnost. Brino, ki je malo popustila, je boksnila naravnost v obraz. Brini je iz ustnic pritekla topla rdeča se kri. Takoj tisti trenutek jo je porinila na tla. Začela jo je tepsti kar se da močno. Alexis se je hotela pobrati s tal pa nekako ni mogla.

Blisk.
Dve visoki postavi. Tepeta majhnega dečka. Dečku bi lahko pripisali kakšnih 12 ali 13 let. Ta je kričal. Eden je nekaj rekel in se obrnil...
"Drži jo!" In udarec. Kri. Spet ta kri.
Blisk.

"Brina! Brina!" Trener jo prime za roko. Brina se je takoj spravila k sebi. Pogledala je proti Alexis. Ta je bila poražena.
"Pa ka je s tabo danes?" jo je vprašala Alexis.
"Nič."
Preostanek treninga je bila Brina tiho. Razmišljala je o dogodku. Stvareh, ki jih je videla. Glas tistega dečka ji je bil znan... Ampak kako? Kaj naj bi to sploh bilo? Pa tako močno je udarjala. In pri stvari, ki jo je videla, je nekdo prav tako tepel fanta, ki je bil tam. Ne, to ni normalno. Ali pač?
Ko je ura odbila pet se je trening končal. Brina se je hitro preoblekla. Šla je še na stranišče potem pa šla ven. Na svež zrak. Počasi in zamišljeno je hodila proti parkirišču. In potem je opazila Alexis in še nekoga, ki se je z njo pogovarjal. Malo bolj je pogledala. Liam? Alexis mu je nekaj na dolgo in na široko razlagala. Ta jo je poslušal, gledal pa je Brino. Pomahal ji je. Tudi Brina mu je pomahala.
"Kako je bilo na treningu?" Brino vpraša njena mama.
"Pa okej," ji odvrne Brina. Seveda, kaj drugega pa naj bi ji rekla?
Brina je, dokler je lahko, gledala Liama, ki se je pogovarjal z Alexis.
"Pa zakaj ravno z njo? Ona je samo neka predrzna vsiljivka. Kaj vidiš v njej, Liam?" si zagodrnja Brina.
Pogledala je na telefon. Tia Tjaša ji je pisala.

*b*Tia:*b* A maš čas??
*b*Brina:*b* Jap
*b*Tia:*b* A pol bi lahk prišla pred blok kjer živim?
*b*Brina:*b* Emm
*b*Brina:*b* Ja?
*b*Tia:*b* Ok pridi čim prej
*b*Brina:*b* Zaka?

Tia ji ni potem nič več napisala. Brina je strmela v ekran. Zakaj bi morala priti? Se je kaj zgodilo? Ka je tako nujno?
"Mama, bi me lahko odložila pred blokom, tam kjer živi Tia Tjaša?" je Brina po minuti vprašala.
"Zaka pa?" jo začudeno pogleda njena mama.
"Nevem, ni mi povedla," ji je razložila.
V roku dveh minut, je Brina že izstopila iz avta. Pred blokom, pod drevesom, je opazila dve postavi. Mia in Tia. Pritekla je do njiju.
"Hej. Ka je tko nujno?" je povprašala Brina. Mia in Tia Tjaša sta se spogledali. Mia je z roko segla v žep svoje usnjene jakne. Iz nje je potegnila papirček.
"Poglej," je rekla in ji pomolila papir naravnost pred oči.
"Ali nisi bila takšna ti, ko si bla majhna?" je vprašala Tia.
Slika. Na njej je slika deklice, takšne kot je Brina, ampak mlajša. Izgleda, kot, da jo nekdo drži okoli ramen. A kdo? Slika je bila strgana. Brina jo je preučila.
"D-da. To sem bila jaz..." je tiho povedala. "Ampak, kdo bi lahko imel mojo sliko?" je zmedeno vprašala. Na sliki se je lahko videlo le Brine, roke okoli njenih ramen in nekaj trukiznega. Najbrž rokav majice otroka poleg Brine.
"Si videla napis?"
Mia je s prstom pokazala na male tiskane črke.
*i*2020. Najbol-*i*
"Kje je druga polovica? Kaj to pomeni?" je začela spraševati Brina. Mia in Tia sta se najprej spogledali potem pa počasi skomignili z rameni.
"Ampak, če si to ti, kk da se pol ne spomneš tega?" je po trenutku tišine spregovorila Tia.
"Iskreno, nimam pojma. Zdi se mi, da tega trenutka sploh nisem doživela v svojem življenju," odgovori Brina. Vse tri se spogledajo.
"Čudno..." reče Mia.
Tia je pogledala Brino. "Obrni sliko," ji je rekla in pogledala proti koščku papirja.
Brina jo je obrnila. Še en napis:
*i*Brina in J-*i*
"Ka pomeni ali kdo je ta J?" začudeno vpraša Mia.
Brina je za trenutek umolknila. Še enkrat je pogledala napis. "Mogoč Jasmina?" Brina še sama ni bila prepričana. "Ampak kako, če se je preselila pred sedmimi leti? Slika je bila posneta samo šest let nazaj,"
"Kdo je ta Jasmina?" takoj vpraša Tia.
"Moja otroška prijateljica..."
Dekleta so nekaj časa bile tiho in se samo spogledovale. Pregledovale so sliko, ampak niso našle ničesar.
"A gremo na sladoled? Že dolgo si ga nismo privoščile," je po nekaj minutah tišine dejala Tia.
Brina in Mia sta ji prikimali.

Zvečer, ravno za čas večerje, je Brina prišla domov. Sezula si je čevlje, slekla jopico in šla v kuhinjo. Njena družina je že sedela za mizo. Luka jo je pogledal.
"Kje pa si bila?"
"Na planetu Zemlja," odvrne Brina.
Brina se je še sama vsedla in si kruh namazala s piščančjo pašteto.
"Torej, Brina, si res koga pretepla, kot si mi rekla v avtu?" je začel Bine. Brina je bila tiho, potem pa je rekla, da ja.
"Dobro, da vem, s kom se nesmem hecat!" se je zasmejal Bine.
Niku je iz rok padla vilica. Vsi so se zasmejali.
"Kakšen štor!" se zareži Brina.
Po večerji je šla v svojo sobo. Še enkrat je pregledala sliko. Na roki je takrat imela svetlo modro ročno uro. In nekakšno vijolično zapestnico z lesketajočim obeskom v obliki srca.
"To uro pa nekje imam," si je zamrmrala sama pri sebi.
Vzela je telefon in se napotila proti kleti. Tam je bilo zelo veliko škatel. Vse je morala obrniti, da je videla katera je prava. Ena, na kateri je pisalo *b*Brina*b*, je bila tista, ki jo je iskala. Odprla jo je. Veliko stvari je bilo notri in vse so bile njene. Previdno jih je zložila ven, skoraj na koncu škatle pa je opazila kar je iskala. Svetlo modra ročna ura. In še vedno dela, kot, da bi jo pravkar kupila. Dala jo je na stran in naprej gledala po škatili. Opazila je še eno ampak manjšo škatljico. Odprla jo je in ven so pokukale verižice in zapestnice. Vse je pogledala in našla tudi tisto vijolično zapestnico. Obesek se ni več tako lesketal v svetlobi, kot se je prej.
Brina je šla do dnevne sobe. Na kavču sta sedela njena starša.
"Mama, ati, kje in kdaj smo kupili tole uro?" je vprašala in jima jo pokazala.
"Zakaj pa je to zdaj pomembno?" ji je odvrnil njen oče.
"Nevem, a je nisi dobla od enega svojega prijatelja?" se je strinjala njena mama z očetom.
Brina je začudena šla ven iz sobe. Pa saj je samo ura. Zakaj ji nebi mogla samo povedat kdaj jo je dobila?
"Od prijatelja. Katerega?" se je spraševala Brina, med tem, ko je hodila po stopnicah. Zaprla je vrata svoje sobe in se vsedla za pisalno mizo. Zapestnico in uro je primerjala na sliki. Da, pravi sta. Prižgala je računalnik in odprla Spotify. Kliknila je na pesem od Billie Elish Bad guy. Tu pa tam je zapela kakšno vrstico, skrati pa brskala po šolski torbi. Naredila je še preostanek naloge za matematiko. Ura se ji je odpela. Popravila jo je, tisti trenutek pa se je začela predvajati pesem, ki je že vsaj pet ali celo šest let ni poslušala.
"Havana, ooh, na-na..."
Začela jo je naglas peti, besedilo je znala na pamet.

Blisk.
Popravila si je uro in nadela vijoličasto zapestnico, ko si je pela pesem z naslovom Havana. Deček poleg nje se ji je nasmehnil.
Blisk.
"BRINA BEŽI!" je zakričal znan glas.
Brina se je hitro obrnila in opazila prizor. Dečka so zgrabili. Začela je teči kolikor hitro je mogla. Začelo je rahlo škropiti. Postajalo je vse bolj temno. Srce ji je bilo hitro. Zelo htro.
Pogleda svoje roke, med tem ko beži. Kri. Modrice. Ura in zapestnica.
Blisk.
"Nee!" nekdo zakriči. Potem pa udarec.
Blisk.

"Kaj za..." je rekla Brina.
"Ka je blo to?!" se je vprašala.
Izgledalo je, kot nekakšen flashback. Ampak to je samo v filmih, mar ne? Ampak glas, glas je bi Brini tako znan. Ni vedela od koga je, zdel se ji je samo... zelo znan.