Moja.... moja usoda... Očitno bom zdaj ob polnoči umrla... to je moja usoda. Če pa malo pomislim pa še vedno obstajajo možnosti, da ne umrem... Takoj sem nehala razmišljati, saj me je ta gospod ves čas opazoval. Izgledal je nagnusno! Črna oprava, kri vse povsod, kost, ki kuka skozi kožo.. na kratko O-G-A-B-N-O-! No, pustila sem vsa razmišljanja, a še vedno sem imela upanje za življenje... le verjeti moram. Spet začnem razmišljati, in se spomnim, da sem v eni knjigi prebrala citat, kateri se glasi: If you believe in yourself anything is possible. Verjamem vase in upam, da uspe! V trenutku neham razmišlati in se vrnem v svet pravi svet, torej resničnost. Gospod me le opazuje... opazuje vsak moj gib, pogled,.. vse. Ampak nič še ni izgubljeno! Bolje si ga ogledam... zdi se mi znan... sama sebe se v svoji podzavesti sprašujem 'kje sem ga že videla?' Naenkrat pa se spomnim, da sem ga videla v knjigi... on je bil lik v knjigi, ki sem jo enkrat brala. V podzavesti se mi je začel razvijati sum na njega... mislila sem si kot, da je Miha dobil nekakšen napoj in ga oživel iz knjige. To je mogoče... ali pa ne? No, tega ne vem, ampak to zdaj ni pomembno. Opogumim se in stopim do njega, prav besna sem na to... na VSE! Zato ga brez slabe vesti udarim. Če povem je dobil klofuto. To je bilo kar prijetno, sem si sama sebi mislila. Toliko samozavesti sem imela zato... še enkrat ga z vso močjo udarim in ta se zgrudi potleh. Bilo je prav.. pravo olajšanje. Za vsak slučaj sem še stopila na njega in iz njega, da se prepričam, da je varno. To storim, potem pa stopim skozi razbita vrata moje sobe in se sprehodim do Tejine sobe. Previdno odprem vrata in za njimi se skriva... prazna soba, kakšno presenečenje! V sobi ni bilo nič sumljivega, vrnem se v svojo sobo ter pogledam na uro, ta kaže petnajst minut čez polnoč. Sama sebi začnem postavljati vprašanja in na njih tudi odgovorim. ''Je sploh vredno rešiti to ogromno skrivnost?'' vprašam sama sebe čisto tiho. ''Ja, je, in ne bom odnehala!'' pogumno odgovorim na svoje vprašanje. Neham s tem početjem in preprosto, storim najbolj preprosto stvar, ki ubistvu ni preprosta... odgrnem težko zaveso svojega življenja in spet zaživim. Dobila sem toliko poguma... da sem, kar vzela telefon ga priklopila na zvočnik in dala zvok na najbolj glasno ter užgala pesem Taylor Swift. Bila sem polna poguma tako, da sem brez problema... začela 'nabijati' glasbo. Sprehajala sem se po hiši z zvočnikom, celo hišo sem preiskala. Vsi so stekli iz hiše, zaradi tega, ker jim pesem ni bila všeč, in še ušesa so jih bolela (za moje pojme je to njihov problem) Ugotovila sem, da vsi, ki jih je Miha povabil, da bi nas 'ubili' ali 'prestrašili' nimajo okusa za glasbo. N-I-M-A-J-O-! Kako jim ni všeč glasba Taylor Swift? So zmešani?!! Očitno, res. No, vrnimo se nazaj... Zbežijo iz hiše, jaz pa jih zapodim v gozd, pretečejo ves gozd in se po možnostih NIKOLI več ne vrnejo. Če pa se, pa sem pripraljena!! Komaj čakam, da jih pretepem, zares je prijeten občutek, še posebej če gre za takšno osebo! ''Dovolj!'' sama sebi zavpijem. ''Res, preprosto... dovolj je tega!! Vzela si bom odmor od reševanja te skrivnosti!'' sama sebi rečem in sem odločna. ''Posvetiti se moram novi šoli... mogoče so tam boljši učitelji'' povem sama sebi, kot ponavadi. ''Učiteljica geografije... na stari šoli... je če lahko tako rečem butasta in popolnoma brez pameti'' povem, brez, da bi mi bilo kadarkoli žal za te besede. Ubistvu, mi nikoli, ampak res NIKOLI ne bo žal, da sem kaj takega rekla o njej. Seveda pa kot vedno nimam sreče in do mene pristopi sin učiteljice geografije. ''Kaj pa ti tukaj govoriš o moji mami? A sploh veš, da te slišim, ker si v mestu? In to na ulici! Ampak haloo?! Moja mama je super učiteljica! Zato pa imam same enke in kakšno dvojko!'' začne govoriti sin te učiteljice. ''Amm.. a sploh veš, da je tvoja mama grozna učiteljica geografije? Očito se tega še zavedaš ne!'' povem pogumno, čisto brez strahu. ''Ampak.... ueeeee, nesramna si!'' začne jokati. ''O waw! Kakšne pohvale! Nisem pričakovala kaj takega! Hvala ti!'' se začnem zahvaljevat. ''Prav, pa grem domov!'' se odloči in v solzah odide. ''Kaj sem jaz kriva, da se smili sam sebi?'' sama sebe vprašam. ''Ehh, neeeee!!'' sama sebi odgovorim. No, ja koga to zanima, si v podzavesti rečem. Odpravim se do sladoledne stojnice. Potem pa kar naenkrat...



*****
Hej! Tule je nov del, vem, vem da je dolg trajalo, naslednji del bo prišel hitreje kot je ta in bo daljši.
Upam, da vam je všeč!
Lp, Cool Girl