PRED ŠESTIMI LETI
Zabava je bila v polnem zamahu in Charlotte se je med vsemi neznanimi Pražani, za katere sploh ni vedela, kaj govorijo, počutila precej neprijetno. V pomoč ji je bila sicer njena sorodnica Agata, h kateri je zašla za ta teden, vendar še vseeno je kot tujka imela velik cmok v grlu. Mnogokrat se je tedaj vprašala, čemu je pravzaprav tukaj. Zakaj ni raje šla na letalo, ker le zakaj bi se družila z ljudmi, ki jih prvič vidi?
Nenadoma ga je opazila in njeno razmišljanje se je ustavilo. Fant, ki je stal pred njo, je bil izredno ljubek in Lotte je takoj padel v oči. Nosil je belo srajco in črne široke kavbojke, te pa so poudarile njegovo sloko telo. Vanjo je gledal s svojimi sinjimi očmi, za katere se je zdelo, da te bodo ponesle v globine morje. Sčasoma so mu te prečudovite oči prekrili blond valoviti lasje, ki so izredno lepo zaokrožili njegov diamantov obraz. Bil je kot angel. Ali pa kot kakšen priljubljen filmski igralec. Zagotovo pa je bil tako nadnaravno lep in očarljiv, da se je v vsem svojem sijaju zdel neresničen.
"Agata, bi lahko, prosim ..." je želel povedati Agati, ko je stopil zraven, a se je nato že ozrl proti Lotte. "Nisi sama nocoj, kajne?"
"Charlotte Parker," se mu je predstavila Lotte in mu segla v roko – izredno vročo, a prav nič potu ni bilo na njej.
"Lepo te je bilo spoznati," je odvrnil. V njegovih besedah je bilo zaznati izjemen češki naglas, ki je bil Lotte izredno všeč, kajti dal je pravi pridih njeni suhoparni angleščini. "Daniel Zetkil," ji je še zaupal svoje ime.
Po kratkem pogovoru med njima z Agato Charlotte ni več poslušala njegovih besed, čeprav so bile ovite v češkem naglasu še lepše. Ne, ni ga več poslušala, ampak ga opazovala. Vse njegove poteze so bile tako popolne in njegov nasmešek je bil kot iz filma. Lotte se je vanj zaljubila. In to v manj kot dveh minutah.
*
Agata je takoj opazila, da s Charlotte danes nekaj ni v redu. Tišina, ki je bil sicer za sorodnico bolj izjema kot pogoj, ji je še posebej dala misliti. Kdo ve, kaj se je zgodilo ...
"Charlotte," jo je nežno nagovorila po zajtrku in jo čisto na rahlo in z občutkom prijela za ramo, "mi lahko poveš, kaj se je zgodilo, prosim? Ne bom te obsojala, ničesar ti nočem, res ne."
"V redu sem!" je vzkliknila in se hitro rešila njenih koščenih rok.
Agata je nesigurno pogledala, kajti ni vedela, ali naj verjame Lotte. "Je res tako? Mi res ne bi ničesar ... povedala?" ji je kar se da nenadležno poskušala namigniti, da želi več besed od nje.
"Če sem ti povedala, da je vse odlično, ne?" je nejevoljno odvrnila temnolaska in na hitro zavila z očmi. Nato je s hitrim korakom stopala po stopnicah in glasno zaloputnila z vrati svoje sobe.
Agata je še nekaj trenutkov s svojimi žadastimi očmi vprašajoče gledala navzgor. Niti zdaj ni imela pojma, kaj naj si misli, Lottina govorica telesa je bila premalo zgovorna. A kajkmalu je le kratko zavzdihnila, skomignila z rameni in se lotila kuhanja. To je bilo veliko bolj umirjena dejavnost kot pa se igrati detektiva pri skrivnostni matematični obsedenki.
Charlotte je nepremično sedela v sobi, pozabila jo celo na nalogo iz matematike, ki jo je hotela rešiti na Češkem. Misli so ji kajti neprestano k dogodkom prejšnje noči kot filmski trak. Kako se je zaljubila v Daniela, kako sta se dobila na samem, kjer jo je poselil ... Od kod neki se ji je pretihotapila misel, da on že ne more biti tak? Kako je lahko mislila, da je pravkar prijezdil na belem konju in jo s svojo ljubeznijo rešil pred okrutnim svetom, v katerem živi? Je bila res tako naivna ali je njeno naivnost pospešil alkohol?
Na nič ni znala odgovoriti, lahko je le sklepala. Zdaj je poleg tega že konec vsega in zgodilo se je pač to, kar se je. Če niso vse skupaj le sanje. Ne, niso, taka je resničnost.
V glavi se ji je nenadoma prvič po stoletju časa posvetilo logično vprašanje — ali naj pove komu ali ne. Policiji mogoče, da bi se maščevala fantu, ki jo je v vse to spravil? To ne bo šlo. Daniel bo zagotovo potem našel način, kako ji bo vrnil udarec. In sorodnikom tudi ne more zaupati ta dogodek, umrla bi od sramote in od strahu pred njihovim mnenjem.
Na drugi strani pa sploh ni potrebno, da se nekomu zaupa. Da, to lahko preprosto ostane skrivnost, sčasoma pa bo to zgodovina. A ta prične boleti. In po času boli bolj kot katerikoli nož.