*b* JAZ: Živjo, hvala za vaš namig. *b*

To je bilo edino, kar sem uspela natipkati. Maks me je potrepljal po ramenih. V njegovi bližini mi je bilo nenavadno toplo. Počasi sva se odmajala vsak v svojo posteljo in zaspala.

*****

Pri zajtrku sem se utrujeno igrala z vilico. Manja me je zaskrbljeno opazovala.
"Lena?"
"Mmm?"
"Si uredu?"
Skomignila sem. Pokimala je in se vsedla poleg mene.
"Veš, vem kako ti je..."
Ne, niti malo ni vedela kako mi je. Nisem ji bila še pripravljena razkriti kdo je poslal sporočilo Gabru. Stavim, da se bi tudi nje zmešalo, če tvoj "mrtvi" oči nekomu pošlje sporočilo z namigom!
"Manja, pusti jo..."
Je zamrmral Maks. Manja ga je srepo pogledala a se vseeno odmaknila. Popoldne smo imeli lov na zaklad. Utrujeno sem sledila Manji in Maksu, ki sta zagreto iskala namige. Stavim, da sta pozabila, da sem z njima. Ko sta se spogledovala sem v srcu začutila kot bi me nekdo z iglami zbadal v srce. Samo še tega se mi je manjkalo. Ko sta prebirala še zadnji namig sta nenadoma prestrašeno obstala. Pred nos sta mi pomolila majhen, zmečkan papirček.

*i* Draga Lena, videl sem tvojo sporočilo... Čakam te ob obali! Pohiti! *i*

Nekaj časa sem samo buljila v papirček nato pa stekla v smeri obale. Ni me ustavil klic Manja in nato še to, da se je Maks zapodil za mano. Bila sem nenavadno hitra.