ojj :)
koncno sm se odlocla da objavm mojo zgodbo k jo ze neki casa pism :). tko da bom po delih objaulala (ko se mi bo dal). drgac sm vidla da je zdej ful warningov pr zgodbah no ja uglavnm tuki je se moj:
warning: kri, kajenje
(umes k to pism hodm u solo pa pixies poslusam)
uživite :3
----------------------------------------------------
*i*Prolog*i*
Kri. Na mojih rokah. Kri. Ne moja. Ne njena. Njegova. Nekje v daljavi slišim sirene. Približujejo se. Nikoli nisem marala siren. Preveč me spomnijo na mamo. Kdo jih je poklical? Sosedje? Ona? Shit. Kaj sem naredila. F. A. K. Fak. Fak. Fak. To se ne bi smelo zgoditi. Nikoli. Pa tako dorbo nama je šlo. Jaz sem fucked up, kot bi rekla Jess. Jess. Oprosti Jess. Gledam v tla. Njegova tla. Čutim kako mi kri gori na rokah. Ne. Ni mogoče. Peče? Mogoče. Ali pa ne. Nevem. V šoku sem. Očitno. Ali pa ne…? Mogoče je moja lupina navzven ista. Ali pa ne… ali pa… mogoče. Ne morem se premakniti, še kar stojim ob pultu in z grozo gledam kako se kri izljiva iz njegove glave na svetlo rjav parket, počasi se približuje mojim črnim converse čevljem. Ko se reka krvi dotakne konice mojih čevljev se mi v glavi sproži alarm. Mrtev je. Njegove oči ne bojo nikoli več videle. Ne. Ne, ne, ne, ne! Nato pa se zavedam še siren, ki so z vsako sekundo bližje. Fak. Končno se premaknem, korak nazaj, pa še en in še en dokler se moje noge vsaj približno ne spomnijo kako narediti korak. Ne morem nehat gledati njegovih mrtvih oči, njegovih odprtih ust od šoka. Tako naredim še nekaj korakov nazaj dokler se s hrbtom ne zaletim ob vhodna vrata. Ne morem ga nehat gledati. Nekaj toplega začutim na licu. Solze. Ne, ne solze, cel potok solz. Nočem ga pustiti tako. Ampak sirene so že skoraj tu. Končno odvrnem pogled od njega in sunkovito odprem vhodna vrata, na moji desni že vidim bližajuče se modre in rdeče luči. Pizda. Moja glava sploh ni več pri stvari, počutim se kod da sem z glavo nekje drugje a moje telo je še vedno na Zemlji. Moje noge se v nekem trenutku odločijo da se bodo uklopile, preskočile stopnice, ki vodijo do vhoda, stekle po majhni vrtni potki in po cesti navzdol. Ne čutim več nog. Pravzaprav ne čutim ničesar. Samo vem, da moram stran.

Kmalu tečem že tako dolgo, da siren skoraj ne slišim več, tudi vsa moja čutila se povrnejo. Čutim kako me v rebrih zpada, kako se kri na mojih rokah strjuje, kako mi potoki solz lijejo iz oči, kako mi v glavi nekaj boleče razbija, kako se mi pogled megli. Pred očmi se mi kar naprej prikazuje njegovo mrtvo telo. Ko se ulica konča in sem ob morju lahko končno zadiham. Seveda ne brez tresljajov. Gledam in gledam v temno morje in v odsev lune v njem. Težko diham. Počutim se kot da mi nekaj pritiska na pljuča. Zmrazi me, šele takrat se zavem kako mrzlo mi je. Ampak v San Franciscu ni nikoli mrzlo. Pogledam na svoje obleke. Fak. Fak! Moja majca je prepojena s krvjo, lepi se mi na kožo. Šele takrat vidim da sem cela krvava, na moji usnjeni jakni so krvavi odtisi rok kamor sem se obrisala, na kavbojkah pa vidim rdeče kaplje. Ne vem kakšen je moj obraz a na licu in čelu čutim kako se nekaj mokrega počasi strjuje. Poskušam normalno zadihati a mi pljuča tega ne dopuščajo. Zgrabi me panika. Kaj naj naredim. Iz levega žepa izvlečem škatlico cigaret, s tresočimi se rokami ven uzamem predzadnjo cigareto. Iz desnega žepa vzamem vžigalnik in se kar nekaj časa ubadam z prižigom, saj se moje roke nočejo umiriti. Ko mi pred očmi končno zasije plamen, jo hitro vtaknem v usta in globoko vdihnem. Kmalu se počutim bolje.
Zagledam se v temno modro morje. V glavi mi vedno močneje razbija. Želim si le, da bi lahko izginila.