Naslednji dan sem ostala doma. Babi sem prepričala, da nisem zbolela, da je bil le panični napad. V paniki je poklicala mojo mamo, ki je obljubila, da se domov vrne že v četrtek. Torej tisto dopoldne v četrtek – preden je prišla mama – sem šla v šolo. Deževalo je, zato sem okrog nosila grozljivo barvast dežnik, saj si še vedno nisem kupila novega. Poskušala sem se potuhniti v množico, a sem dobesedno v roki držala svetilnik. In seveda me je med miljon ljudmi zagledal ravno David. Po obrazu se mu je raztegnil nesramen nasmeh,. V roko je dregnil Jacka, ki pa se ni odzval, saj je klepetal z nekaj zlatolaskami pod belimi dežniki. Z dežnikom sem si zakrila obraz in jo ucvrla v garderobe.

Z nog sem zvlekla čevlje in jih vrgla v omarico, ko se je ta nenadoma zaprla. Vame je buljil Davidov nadležni obraz.
»Hej, grobarka.«
»Pusti me,« sem odsekano zamrmrala in nazaj odprla omarico ter vanjo stlačila jakno. Potem sem njena vrata zaprla in odvihrala stran. David mi je sledil.
»Hej, grobarka,« je ponovil. Ustavila sem se in obrnila.
»Pusti me. Povedala sem ti že, da za tabo letajo kurbe. Če misliš, da sem počaščena, da si tako zelo očitno zaljubljen vame, se motiš. Zdaj pa se poberi iz mojega življenja!« sem zarenčala. David se je le zarežal.
»Ljubka si ko si jezna.«
»Ugh!« Odrinila sem ga, da je podrl tri dijake zraven sebe, in stekla na dekliško stranišče. Slišala sem Nancy, Davidovo punco, ki kričala nanj in mu grozila, da ga bo pustila. Naslonila sem se na rob lijaka. Kotiček mojega očesa je zmotila packa na očalih, zato sem jih snela in jih obrisala.
»Hej!« je pisknil glas za mano. »Se lahko samo malo unakneš, prosim?« je nekako iz sebe spravilo drobno dekletce, ki ga nisem še nikoli videla.
»Oh. Ja, seveda.« Umaknila sem se in stopila na hodnik. Neopazno sem zdrsnila v učilnico za matematiko, kjer je potekala moja prva ura.

»Hej, *i*prvošolčki!*i*« se je zaslišal vesel dekliški glas. Skozi vrata je stopila Katie, iz drugega letnika, ki je velikokrat nastopala na proslavah, in začela deliti majhne letake po vseh mizah, tudi tistih, ki niso bile zasedene. »Vabimo vas na knjižni klub, ki se začne s petindvajsetim novembrom. Ta klub je samo za prve in druge letnike. Mi vam bomo priporočili knjige, ki jih lahko preberete do naslednjič, ko se vidimo. Ko se bomo o njih pogovarjali, pa lahko tudi vi predlagate knjigo.« Potem je končno dosegla mojo mizo. Nanjo je položila letak.
»Moraš priti. Septembra in oktobra sem videla, kako si v knjižnici požirala knjigo za knjigo,« je rekla in se še širše nasmehnila. Zardela sem, se zazrla v njene zlate do ramen dolge valovite lase, nato pa v njene zelene oči in nemo pokimala. Odšla je naprej in se zapletla v pogovor z nekaj dekleti. Strmela sem v letak. Prijela sem ga in ga spravila v torbo. Šele zdaj sem se zavedla, da nisem brala že odkar sem spoznala Blaka. Od takrat so mi glavo polnile le še očetove skrivnosti in čudaške spletke naše družine, ki sem jih skušala razvozlati.

*

Prva ura je tekla dobro, dokler na vrata ni potrkal profesor za zgodvino. Ravno smo reševali učni list, ko smo zaslišali trkanje.
»Da,« je zaklicala profesorica White. Vrata so se počasi odprla in vstopil je naš profesor Smith za zgodovino, ki so ga vsi sovražili, tidi tisti, ki smo imeli radi zgodovino.
»Oprostite, da motim,« je rekel. Smih mi nikoli ni bil všeč. Bil je precej mlad, bled, črnolas, in ob njem sem imela čuden občutek, potem pa so bile tam še zelo moteče govorice o njem. »Avo Graves bi prosil, če za trenutek pride v moj kabinet.«
Ustavilo se mi je srce. V učilnici je izbruhnil razburjen šepet. Nekateri so se privoščljivo smejali, drugi pa so zveneli le vznemirjeni.
»J-jaz?« sem izdavila.
»Ne za dolgo,« je obljubil. Vstala sem od mize.
»In poskrbi, da boš pozneje prepisala snov,« je rekel. Pokimala sem.
»Pridi.«