kate's pov:
Hodila sem domov. pred pol ure so bile ulice še polne ljudi in ceste polne avtomobilov, zdaj pa je vse postalo prazno in tiho. Zavila sem proti naši ulici, ko sem končno nekaj zaslišala. Prvo sem mislila, da ni nič, ampak zvenelo je, kot da se nekdo davi. Ustavila sem se za sekundo, da sem slišala od kje zvok prihaja. Obrnila sem se, in za sabo zagledala nekoga. Bila je gospa, z krvavo rdečimi očmi, rzmršenemi lasmi in rahlo zeleno poltjo. Zakričala sem.

Sem Casey Santiago, deveti razred osnovne šole. največkrat me boste prepoznali po tem, da nosim samo črne in sive stvari, ki jih ponavadi (popravek, vedno) oblečem zraven jeans hlač in črnimi škornji, pa po tem, da sem vrjetno edina punca v galaksiji, ki posluša samo rock in metal. Ja, jaz sem tista, ki večino časa zamuja.
Zazehala sem in zaprla vrata omarice. Zamudila bom vsaj 15 minut, ker sem moji prijateljici obljubila, da jo počakam. Zavila sem z očmi in skoraj obupala, ko sem končno zaslišala, da je nekdo odbrl vrata. Obrnila sem se in ji namenila ne preveč prijazen pogled.
"Končno, Kate." skomignila je.
"Mislim da imam gripo, Casey." Zavila sem z očmi. Kate ima gripo vsak drugi teden, zato sem tega navajena. Pomignila sem ji da gre za mano. Kot sem pričakovala, nihče ni bil preveč vesel, da sem zamujala, še posebej ne učiteljica. Nadrla me je, ker je imela slab dan, in sem ga morala še jaz pokvariti. Najprej, ji je zmanjkalo kave in nato jo je še njen sin vgriznil v trebuh. Trebuh torej, sem pomislila. Noben normalen človek nebi nekoga ugriznil v trebuh. Skoraj sem že prijavila, da ima mentalne probleme, pa sem se zadržala. Ni mi bilo do pripora. Vsedla sem se v zadnjo vrsto in probala ne zaspati. Naslednja ura je šla še hujše. Mogoče sem zadremala med poukom, in je že zganjala celo paniko.
"Casey, ne moraš spati med poukom!" je zakričala
"Poglejte, ne morate postaviti mize pred mano in pričakovati da ne bom zaspala!" se, zaakričala nazaj.
"Prej bi šla spat!" zavila sem z očmi. Zaslišala sem par mojih sošolcev, ki se hihitajo.Bedaki, sem si mislila.
Naslednjo uro, sem se javila, da pospremim Kate do ambulante, ker je izgledala res grozno. Najbolj čudno je bilo, da je pomežiknila na vsake pet minut. Ja, med odmori sem štopala koliko porabi da pomežikne. Na koncu se je re strinjala, da bo odšla domov. Vračala sem se v razred, ko sem zagledala učenca iz paralelke. Nasmehnila sem se. Nosil je sprano sivo majico z logotipom skupine AC/DC, ki je moj najljubši band. Probala sem se spomniti njegovega imena. Liam? Leon? Neee, zdelo se mi je predolgo. Leo? Ja, to bo to. Vrnil mi je bolj nakremžen nasmeh.
"Casey, ne?" prikimala sem.
"Ena in edina." sem rekla, in zavila z očmi, saj sem želela pokazati, da mi je precej vseeno zanj, kar je sicer zelo ne res.
"Aha, kul." vgriznil je spodnjo ustnico.
"Ja kr."
"Zakaj torej strmiš vame?" zasmejala sem se.
"Probam se spomniti tvojega imena, brt." vzela sem ključe in stopila do svoje omarice, ko se je zarežal.
"Vljamljaš v druge omarice? Noro hudo!" obrnila sem se proti njemu.
"To, Leo, je moja omarica." sem mu rekla. Dvakrat je pomežiknil, nato pa so se odprla vrata. Ven je skočila njegova sošolka. Zamrmrala je nekaj o tem da je nekdo nekdo nekoga ugriznil in stekla naprej. Pogledala sem Lea, zaloputnila z vrati omarice in mu z dvema prstoma pomahala. Zaslišala sem nekaj krikov, zato sem knjige stisnila tesneje h sebi. Ko sem odprla vrata našega razreda, sem zagledala učitelja ki je napadal učence, nekateri so stali v kotu in v rokah držali zvezke, ki so jih pomoje uporabljali kot orožje, nekateri pa so krvavi ležali na tleh. Dvakrat sem pomežiknila, nato pa sem zaslišala sošolca, ki je zakričal moje ime in mi namignil naj tečem. Imela sem dve možćnosti. Da se pustim umreti, ali pa tečem stran. Seveda, sem izbrala drugo možnost in začela teči stran. V mislih sem si ponavljala samo en stavek. To.Se.Res.Dogaja.


Hejj folkk!
Pac prvo bi vs prosila da mi prosim poveste za kere kol slovnične napake, po narodnosti nisem slovenka, tak, da mi ne gre preveč dobro, pa ce vm je usec, prosm povejte ker ce ne bi nehala pisat, ko se mi zdi brez veze, ce bi pisala zgodbe pa nihce ne bere.
Lp, Annemarie xx