PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 39. del
7
4. NOVEMBER
Današnjo noč mi je družbo delal potok solz. Zato je bila vsa moja postelja premočena. Sedaj vsaj vem, kako je če ti nekdo od bližjih umre.
Ker sem pol ure po tem, ko bi morala vstati, še kar nisem vstala, je v sobo prišel Frank. Prvo, kar sem opazila, je bilo to, da so bili njegovi brki, ki so zmeraj do potankosti urejeni, danes zelo neurejeni. "Isabella, zamudila boš šolo," me zbudi iz razmišljanja o njegovih brkih.
Šele takrat se spomnim, da je danes torek in imam v šolo. Ampak v takem stanju res ne morem iti iz postelje, kajne? "Frank, lahko prosim ostanem doma?" ga vprašam in pogledam z otožnimi očmi. "Ne morem ti povedati, kako grozno je. Celo noč sem jokala. Kot vidiš ..."
Frank zavzdihne, nato pa mi odvrne: "V redu. Razumem te. Tudi mene ni najlažje." Vidim, kako si briše majhno solzo. "Ampak danes je pomemben dan za naše podjetje. Zato bosta z Alexom sama. Prav?"
Pritrdilno mu pokimam, nato pa gre iz moje sobe.
Takoj ko Frank gre od doma, mi postane dolgčas. Veste, včasih se mislila, da ti v postelji ne more biti dolgčas, pa sem se motila. V tistem trenutku se mi je čas vlekel počasi kot še nikoli.
Pomislim, da bi šla do Alexa. Tudi on je še kar v svoji sobi. Čeprav mi gre res na živce, se mi tokrat smili. Gotovo ni lahko izgubiti mamo pri šestih letih. Moram do njega.
Vstanem iz postelje in odidem iz zavetja moje sobe. Potrkam in vstopim v Alexovo sobo. Leži na postelji in tiho joka, pri njegovih temnih laseh pa je škatla robčkov.
"Alex?" rečem in končno se obrne proti mene.
"Pusti me na miru, Isabella," hripajoče reče in se obrne nazaj.
Prekleto. Kaj naj mu rečem? Piškoti! Vem, da jih občuduje! "Zdaj grem v kuhinjo in pekla bom piškote. Če mi prideš pomagat, jih dobiš."
Delovalo je. Takoj je vstal iz postelje in stekel za mano v kuhinjo.
Po dveh urah pečica zacingla. Vzamem rokavice in jo odprem. Vonj po piškotih se razprši po kuhinji.
"Daj mi piškot! Daj mi ga!" mi reče Alex. Vzamem prvi piškot, ga popiham in mu ga podam. Ko ugrizne vanj, se mu temno zelene oči zasvetijo, na obrazu pa se mu prvič po nesreči nariše širok nasmešek.
Današnjo noč mi je družbo delal potok solz. Zato je bila vsa moja postelja premočena. Sedaj vsaj vem, kako je če ti nekdo od bližjih umre.
Ker sem pol ure po tem, ko bi morala vstati, še kar nisem vstala, je v sobo prišel Frank. Prvo, kar sem opazila, je bilo to, da so bili njegovi brki, ki so zmeraj do potankosti urejeni, danes zelo neurejeni. "Isabella, zamudila boš šolo," me zbudi iz razmišljanja o njegovih brkih.
Šele takrat se spomnim, da je danes torek in imam v šolo. Ampak v takem stanju res ne morem iti iz postelje, kajne? "Frank, lahko prosim ostanem doma?" ga vprašam in pogledam z otožnimi očmi. "Ne morem ti povedati, kako grozno je. Celo noč sem jokala. Kot vidiš ..."
Frank zavzdihne, nato pa mi odvrne: "V redu. Razumem te. Tudi mene ni najlažje." Vidim, kako si briše majhno solzo. "Ampak danes je pomemben dan za naše podjetje. Zato bosta z Alexom sama. Prav?"
Pritrdilno mu pokimam, nato pa gre iz moje sobe.
Takoj ko Frank gre od doma, mi postane dolgčas. Veste, včasih se mislila, da ti v postelji ne more biti dolgčas, pa sem se motila. V tistem trenutku se mi je čas vlekel počasi kot še nikoli.
Pomislim, da bi šla do Alexa. Tudi on je še kar v svoji sobi. Čeprav mi gre res na živce, se mi tokrat smili. Gotovo ni lahko izgubiti mamo pri šestih letih. Moram do njega.
Vstanem iz postelje in odidem iz zavetja moje sobe. Potrkam in vstopim v Alexovo sobo. Leži na postelji in tiho joka, pri njegovih temnih laseh pa je škatla robčkov.
"Alex?" rečem in končno se obrne proti mene.
"Pusti me na miru, Isabella," hripajoče reče in se obrne nazaj.
Prekleto. Kaj naj mu rečem? Piškoti! Vem, da jih občuduje! "Zdaj grem v kuhinjo in pekla bom piškote. Če mi prideš pomagat, jih dobiš."
Delovalo je. Takoj je vstal iz postelje in stekel za mano v kuhinjo.
Po dveh urah pečica zacingla. Vzamem rokavice in jo odprem. Vonj po piškotih se razprši po kuhinji.
"Daj mi piškot! Daj mi ga!" mi reče Alex. Vzamem prvi piškot, ga popiham in mu ga podam. Ko ugrizne vanj, se mu temno zelene oči zasvetijo, na obrazu pa se mu prvič po nesreči nariše širok nasmešek.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
lilybloom
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
help
Hi, imam en velik problem in upam, da mi boste znali pomagati. Do 7. razreda sem bila odlična učenka, zdaj pa so mi ocene v 8. in 9. razredu padle na 3 in 2. Ne vem, kaj je narobe.
V šoli imam eno najboljšo prijateljico, s katero se res dobro razumem, z drugimi pa se ne družim veliko. Včasih se sprašujem, ali se jim zdim čudna. Nimam veliko samozavesti in se včasih počutim manjvredno.
Zdaj sem 9. razred in res nočem, da bi bilo v srednji šoli enako. Želim se izboljšati. Za nekaj časa sem si dala dol Snapchat, da si malo spočijem od vsega.
Zanima me, kaj naj naredim – ali naj se v tem mesecu še v 9. razredu potrudim spremeniti stvari ali naj raje naredim “glow up” do srednje šole in se tam bolj izboljšam?
V šoli imam eno najboljšo prijateljico, s katero se res dobro razumem, z drugimi pa se ne družim veliko. Včasih se sprašujem, ali se jim zdim čudna. Nimam veliko samozavesti in se včasih počutim manjvredno.
Zdaj sem 9. razred in res nočem, da bi bilo v srednji šoli enako. Želim se izboljšati. Za nekaj časa sem si dala dol Snapchat, da si malo spočijem od vsega.
Zanima me, kaj naj naredim – ali naj se v tem mesecu še v 9. razredu potrudim spremeniti stvari ali naj raje naredim “glow up” do srednje šole in se tam bolj izboljšam?
