Čeprav sem rada športala me je ta hoja utrudila. Ampak iskreno, bilo je vredno. Razgled je bil sijajen. Planikine skale so bile točno to, kar je opisala Violet. Skale, ki so ostale po kamenem plazu so začele obraščati planike in očitno je to postal kraj za druženje. Z Violet sva začeli pogovor, ker mi je bilo jasno, da bo moja edina družba to poletje.
“Ti je všeč tukaj?” me je vprašala, ko sva zagrizli v čokolado.
“Bolj sem vajena mesta, zelo drugače je tukaj, ampak čokolada je pa odlična,” sem pripomnila in se zazrla proti dolini.
“Najboljša,” je dodala Violet in sledila mojemu pogledu. Nekaj časa sva sedeli v tišini, nato pa je ona prva spregovorila.
“Si pa tiha kajne?” je pripomnila in spomnila sem se, kako je babica rekla, da Violet rada govori.
Ignorirala sem njeno opazko in jo še sama vprašala.
“Kako to, da živiš tukaj?”
“Moj oči je znan politik in zaradi pogostih napadov smo se preselili nekam stran od ljudi,” je odgovorila direktno in skomignila. “Pa ti?”
“Na počitnicah bom tukaj celo poletje.” Sem ji odgovorila in skomignila.
“Lepo,” je rekla in spet sva obviseli v tišini.
Po kakšnih desetih minutah sem ji predlagala, da se vrneva v vas in to sva tudi storili. Spodaj naju je čakala babica in se nama približala.
“Glede na uro bo treba koze odpeljati nazaj v hlev. Bi šli pomagat Becku?” pokazala je na fanta, ki se je ravno prikazal iz za vogala. Nakremžila sem se ob misli na koze, ampak sem se sprijaznila z dejstvom, da bom celo poletje tu in, da se bom morala navaditi. Pokimali sva in se odpravili proti hlevu.

Takole, to je drugi del upava, da vam je všeč. Spodaj napišite kaj mislite, da se bo zgodilo.