Šola. Spet. Super.
Počitnice se vedno zdijo prekratke. Pa saj bi bila šola še v redu, če ne bi vsi ves čas opozarjali na to, da sem drugačen, še moji starši in psihologinja. Drugačen sem res, to mi je jasno, ampak včasih se zaradi tega počutim kot neka žival v živalskem vrtu, ki je tam samo zato, da animira ljudi. Aja, ime mi je Vesper. Star sem 13 in mama mi je pred kratkim kupila ta dnevnik, ker meni, da bi mi pomagal. Včasih, ko nimam nič za delat razmišljam kakšno bi bilo moje življenje, če bi bil normalen. Verjetno bi se drugim zdel dolgočasen, a bi vsaj imel mir. Psihologinja mi vedno pravi, da ne smem govorit da bi bil v nasprotnem primeru normalen, ampak sam ne mislim tako. V našem svetu je nasprotje drugačnega normalno. Šole se ne veselim ravno, sošolci se zmeraj norčujejo iz mene in sošolke se ne pogovarjajo ravno z mano odkar so izvedele, da sem non-binary. To je ena stvar. Nisem ne fant, ne punca, ampak v slovenščini si rečem kar on, ker me v nasprotju z ona ne moti, oni pa je tudi v redu vendar se večina ljudi zmrduje nad tem. Še eden izmed razlogov, da sem drugačen je to, da imam avtizem. Nimam problemov z učenjem, težave mi delajo predvsem socialne interakcije, pa tudi določeni zvoki in teksture. Z govorjenjem po navadi nimam težav, ampak včasih jecljam ali pa samo utihnem in nekaj časa ne govorim. Diagnozo sem dobil šele lani, del našega misogonističnega sistema. Simptomi za avtizem so bili osnovani na fantih in še zdaj nekateri verjamejo, da ga imajo večinoma oni, meni, oziroma mojim staršem pa so, ko sem se rodil rekli, da sem punca. Odkar sem dobil diagnozo mi je veliko lažje zunaj, dobil sem slušalke, ki utišajo zvoke v ozadju in počasi se učim večine socialnih interakcij. To še vedno ne pomaga v šoli, vedno se norčujejo da sem vesoljec, ali pa mi 'prijateljsko' rečejo, da sem čuden. Jutri pravzaprav začnem osmi razred. Kolikor govorim, da mi je šola grozna, so v našem razredu tudi ljudje, s katerimi bi lahko rekli, da shajam. No ja, shajat moram z večino ampak veliko se družim s štirimi. Zaro, ona mi je iz razreda najbolj blizu in njeno najboljšo prijateljico Alino, Katjo, ki je pravi genij in Boštjanom, ki je tako kot jaz malo zmešan. Pred tremi leti sem zamenjal šolo, ker so se na prejšnji norčevali iz mene še veliko bolj kot tukaj. V primerjavi s tistim razredom so tej super. No ja, ali pa sem jaz dobil 'tršo kožo'. Ko pomislim, da sem imel, ko sem prišel na to šolo lase do sredine hrbta mi gre prav na smeh, ker sem se maja z mašino postrigel na en centimeter. Zdaj so mi lasje že precej zrasli, ker si jih puščam. Spomnim se, ko so me sošolke spraševale kako si kodram lase in bile čisto šokirane, ko so izvedele, da imam naravno valovite. Poleg šole imam še sodobni ples, ki ga zdaj treniram že osmo leto in tabornike. Prav malo me je strah iti v šolo, ker so nam jo ravno prenovili, mi pa se bomo prvo leto selili zaradi korone. Aja pa dnevnik, se opravičujem za preskoke med temami, nimam ravno dobrega fokusa. Ojoj, zdaj pa moram it, se vidiva!
Peace out,
Vespen