Nič ni eksplodiralo.
Pustolovščina se nadaljuje.

=================

Prišli so do doma. Vitez je nežno vzdignil princesko s kobilinega hrbta in jo nesel v stanovanje.

„Kam naj jo pa zdaj odložim,” se je vprašal.

A na srečo se je princeska tedaj zbudila. In glej ga šmenta! Takoj, ko je bila ven iz tistega oblaka cvetličnih vonjav, se je že bolje počutila. Prav živahno je gledala in z živahnim glasom je vprašala: „Kje pa sva?”

„Pri meni doma,” ji je jedrnato pojasnil vitez. Malo sem te pripeljal sem, da boš malo zamenjala zrak. V tistem..... v tisti..... cvetlični parfumeriji, bi te bilo kmalu konec.”

„O, ja, to pa res,” je vzdihnila princeska. „Mimogrede, ime mi je Miriam.”

„Me veseli,” je rekel vitez.” „Meni pa je ime Jakob. Vitez Jakob, tebi na uslugo,” je dodal in se globoko priklonil. Globoko je vdihnil svoj domači vonj. Hvala bogu, nobenega vonja po rožah. „Kaj pa je to, se je nenadoma zdrznil in kihnil.”

„Kaj pa?” se je začudila Miriam.

„Vonj po rožah,” ji je pojasnil Jakob. „Od kod se je pa zdaj vzel? Seveda,” se mu je posvetilo. „Ko pa si tako dolgo živela v tisti parfumeriji. Tvoja obleka je vsa prepojena z vonji rož.”

Princeska ga je preplašeno pogledala. „Kaj pa zdaj?” je preplašeno vprašala.

„Hja, tako ne bo šlo,” je menil Jakob. „Okopati te bo treba.”

„To pa ne,” se je uprla princeska. “Kopala se pa ne bom. Sploh pa ne v tuji banji.”

„O, ja, pa se boš.”

„Ne pa se ne bom!” je trmoglavila princeska.

„O, ja pa se boš!” je Jakob zaključil debato. Vzdignil je princesko v naročje in jo odnesel k vratom kopalnice, pa skozi vrata v kopalnico. Tam jo je postavil na tla.

Princeska je kar ostrmela nad orjaško banjo, ki je kraljevala v kopalnici. Čisto je pozabila, da bi morala pobegniti iz kopalnice, ker ne mara kopeli. „Kako velika banja,” je rekla in strmela v banjo. „Tako velike še nikoli nisem videla. Zakaj pa imaš tako veliko?”

„Vitezi imamo pač umazano delo. Zelo se umažemo pri borbi z raznimi pošastmi,” ji je brž pojasnil, ko je ujel njen presenečen in že kar prestrašen pogled.

„Aja.”

Vitez Jakob je izkoristil ta predah. Odprl je pipo na stežaj in pričel polniti banjo z vročo vodo.

Miriam je še kar stala in molče strmela v banjo.

„Tukaj je milo,” je rekel Jakob. „Navadno milo. Dobro navadno milo. Brez vsakih cvetličnih parfumov. In tukaj je brisača. Odprl je vrata omare in vzel iz nje veliko kopalno brisačo. Položil jo je na omarico, zraven pa še pižamo. Dobro frotirasto moško viteško pižamo. Druge pač ni imel. „In tukaj je pižama,” je dodal. „Pa še halja,” Še haljo je dal na vrh kupa in zaprl omaro. Malo pretrdo jo je zaloputnil. „Tako,” je rekel. „Vse imaš. Zdaj pa v banjo.”

„Ne, pa se ne bom,” se je princeska spet naenkrat spomnila, da mora trmoglaviti.

„Ja, pa boš,” je trdo pribil Jakob. „Če ne boš sama, te bom pa jaz. In še okopal te bom. In ožehtal.”

„Ne, to pa že ne,” se je zgrozila princeska. „Kar sama se bom.”

„Prav,” se je zahahljal vitez. “Pa urno, drugače te bom jaz.....”

„Ne, ne boš,” se je zgrozila princeska.

„Prav, že grem ven. Le glej, da se boš skopala.” In je odkorakal skozi vrata nazaj v sobo. Trdo je zaprl vrata za seboj. Nato pa je hodil po sobi sem ter tja in čakal, kaj bo naredila princeska v kopalnici. Iz kopalnice se je zaslišalo čofotanje. Torej je le zlezla v banjo, si je oddahnil Jakob. Malo kasneje je prenehala teči voda. Potem se je zaslišalo čofotanje in pljuskanje.