KATE
Nekaj je bilo gotovo – če ne pobegneva, bova umrla.
Ko se je tovornjak ustavil, sva naredila edino pametno stvar, ki sva jo lahko. Zvezala sva se nazaj, vendar tako, da bi se lahko zlahka spet odvezala. Krpe sva kljub vsemu še vedno pustila ležati na tleh. Ne želiva se še enkrat uspavati in lovci so verjetno predvideli, da se bova do sedaj že zbudila.
Ko so odprli vrata tovornjaka, sva oba sključena ležala ob steni, z zvezanimi rokami. Zadnji trenutek mi je Alex za hlače potisnil nek drug nož – očitno je bil polno oborožen.
»Vstanita!« Nama je z zelo globokim glasom rekel eden od lovcev. Bil je tetoviran po vsem telesu, z ogromnimi tetovažami. Po obrazu je imel ogromno pirsingov.
Z Alexom sva vstala, s strahom v očeh. Lovec ki naju je ogovoril, je nato pomignil drugima dvema ki sta stala v ozadju. Prišla sta do naju, ter naju zgrabila za roke. Molila sem, da ne bosta opazila rahlo zvezanih rok. Pognala sta naju ven iz tovornjaka. Zagledala sem neko staro, sivo mesto. Imelo je nekaj sivih in zanikrnih hiš. V daljavi se je svetlikala velika porušena tovarna – zgledalo je, kot da je v njej nekaj razneslo. Je eksplozija uničila mesto? No, karkoli se je zgodilo, lovci so imeli tu skrivališče. Odpeljali so naju med ulicami, kjer ni bilo žive duše. Ozirala sem se po poškodovanih stavbah, ter poskušala videti v notranjost skozi razbita okna. Naprezala sem se, dokler nisem zagledala obraza nekega otroka, ki je zrl skozi okno. Njegov obraz je bil upadel in suhcen, bil je umazan in opraskan. Spraševala sem se, če je tudi moj obraz takšen – upadel, umazan in opraskan. Takoj ko sem ga zagledala, se je umaknil od okna, ter se skril v notranjost zgradbe.
Nadaljevali smo pot po glavnih ulicah, nato pa nenadoma zavili v stranske ulice in nadaljevali pot po njih. Mesto je strašansko smrdelo, očitno je propadalo že več let. Pogledala sem proti Alexu, ki se je z vso močjo upiral lovcu. Pogledal me je in takoj sem videla, da se sprašujeva isto – zakaj naju niso že ubili? Alex mi je poslal pomirjujoč pogled. Ozrla sem se okrog sebe. Enega lovca bi Alex z nožem še lahko premagal – recimo tistega, ki ga drži. Drugega … še mogoče. Ampak obkrožalo naju je še deset lovcev na volkodlake. Poleg tega nisem znala uporabljati noža kot obrambo.
Naenkrat smo se sunkovito ustavili. Bili smo v eni izmed razpadajočih stranskih ulic. Glavni lovec je stopil k eni od sten, ter potrkal v določenem zaporedju, ki sem si ga poskušala zapomniti: dva kratka, trije dolgi, dva kratka, en dolg, dva kratka. To sem si znova in znova ponavljala v glavi: dva kratka, trije dolgi, dva kratka, en dolg, dva kratka … Naenkrat pa se je stena pred nami razprla. To ni mogla biti čarovnija – saj so lovci samo ljudje, ki poskušajo iztrebiti volkodlake. Kakorkoli, lovci očitno niso bili presenečeni, saj so naju samo pognali skozi vhod, ter po stopnicah navzdol.

Stopnicam ni bilo konca. Hodili smo že vsaj deset minut. Ali pa tudi ne? Izgubila sem občutek za čas. Lahko, da smo hodili že cel dan. Z Alexom sva si vsake toliko namenila kdaj-bo-konec-tega pogled, vendar ni nič kazalo na to. Naenkrat pa smo se ustavili. Stegnila sem vrat, da bi pogledala kaj se dogaja, vendar me je tisti ki me je držal, ustavil. Dovolj mi je bilo vsega. Pomenljivo sem pogledala Alexa, ki je rahlo pokimal. Skrčila sem nogo, ter jo sprožila nazaj. Svojega ugrabitelja sem zadela točno v mednožje, da je zasopihal od bolečine in se sključen zgrudil po tleh. Nisem imela preveč časa za proslavitev, saj so name prihajali že trije drugi. Osvobodila sem se vrvi, ter izza hrbta potegnila nož. Hitro sem pogledala Alexa, ki se je poskušal čim tišje rešiti svojega ugrabitelja, dokler je bila vsa pozornost na meni. Morala sem blefirati – na pol.
»Res ne znam uporabljati tega noža.« Sem nedolžno rekla in prav tako pogledala lovce, ki so obstali nekaj metrov pred mano. »Zato lahko nepričakovano zamahnem – kadarkoli, kjerkoli in proti komurkoli.« V mislih sem se pohvalila, saj sem s svojo igro prepričala, da sem nevarna ker ne znam upravljati z nožem, kar je včasih še bolj nevarno kot če znaš upravljati z nožem.
Pogledala sem proti Alexu, ter ravno ujela, kako se je lovec, ki ga je prej držal, zgrudil. Alex je stekel in bil pri meni v nekaj sekundah.
»Jaz pa znam presneto dobro upravljati z nožem.« Je Alex zasikal proti lovcem in se postavil obme.
Nenadoma pa sem začutila grobe roke na svojem vratu. Alex se je presenečeno obrnil, jaz pa sem dojela, da so očitno prišli lovci od zadaj. Začela sem se daviti. Nož mi je padel iz roke in zažvenketal po kamnitih stopnicah. Močne roke so me potisnile ob steno, da mi je iz pljuč posesalo ves zrak. Opletala sem okrog sebe in obupno poskušala priti do zraka. Nenadoma sem zaslišala zvok rezila in krik. Nerodno sem padla po tleh, da sem v zapestju začutila ostro bolečino. Zaslišala sem krike, vendar so se zdeli tako daleč. Čutila sem, da me je nekdo prijel za rame ter stresal. Zaslišala sem, da me je nekdo klical po imenu. Nato sem se pogreznila v temo.

Hej hoj!! Naslednji del Werewolves don't die! Še vedno sprejemam ideje, kam peljejo Kate in Alexa, v komentarjih se lahklo tudi govorite za njuno skupno ime.
Prosim lajkajte in se naročite name, če želite biti obveščeni o prihodnjih delih:)
Lp, No Name