Alex se je obrnil in zavzdihnil. »Skočimo ali se prepustimo?« Tudi jaz sem zavzdihnila. Nisem vedela kaj naj naredimo. Pa vseeno – skok v prepad je pomenil gotovo smrt.
Lovci so se nam počasi bližali po jašku. Bili so le še nekaj metrov stran, mi pa smo se vedno bolj pomikali proti robu. Nenadoma sem zaslišala krik. Ozrla sem se, ter zagledala Coro, ki je visela s prepada, na veji pol metra pod jaškom.
»Cora!« Ja zavpil Alex, vendar sem bila jaz najbližje robu. Ozrla sem se na lovce, Alexa, ter potem na Coro, katere prijem je iz sekunde v sekundo popuščal. Nisem veliko premišljevala. Nagnila sem se čez rob, ter stegnila svojo tresočo se roko. Kmalu sem začutila Corino težo. Zbrala sem vse svoje moči in jo potegnila navzgor. Kljub vsemu je Coriin prijem popuščal, drsela mi je iz rok. Tudi sama se počasi drsela iz jaška, čutila sem, kako se mi je rob zažiral v trebuh.
Začutila sem roke na svojem boku, ki so me vlekle v jašek. Vedela sem, da je bil Alex. Počasi sem se, držeč Coro za roko, potegnila nazaj v jašek. Cora je, izmučena od naprezanja, omahnila po jašku, vendar se je hitro zbrala, saj nekaj ni bilo prav. Ozrla sem se, in zagledala, kako so Alexa vlekli po jašku nazaj.
»Hej!« Sem odločno zaklicala, da so se lovci presenečeno obrnili. Nato sem pohitela po jašku proti Alexu, ga zgrabila za komolec, ter zbrala vso moč, ki sem jo premogla. K sreči je ni bilo malo. Potegnila sem, in Alexa iztrgala iz rok lovcev – dobesedno. Vendar nisem naredila prav veliko; lovci so se vračali.
Nenadoma pa sem začutila… nekakšno čudno energijo. Obrnila sem se okrog, in skoraj zakričala od presenečenja.
»Aria!« Sem zacvilila in ji skočila v objem. »Kako si prišla sem?«
»Bomo potem…« je zamrmrala Aria. »Sedaj moramo od tod. Primi se me.« Pokimala sem, ter se z roko trdno prijela Ariine rame. Aria se je stegnila do Core, ki ji ni bilo nič jasno, ter jo potegnila k sebi.
»Cora, primi se Arie!« Sem ji zapovedala, in Cora se ni obotavljala – zgrabila je Ariin komolec, kot da ji gre za življenje.
Takoj ko se je Aria dotaknila Alexa, se mi je v glavi močno zvrtelo. Vse okoli mene se je zameglilo, in svet se je začel vrteti. Nenadoma sem začutila ostro bolečino v glavi – kot pri preobrazbi – in slabost. Počasi smo se dvignili od tal.
Vendar se je vse končalo, prav tako hitro kot se je začelo. Pristala sem na trdnih tleh. Svet se je počasi ustavil, tudi vrtoglavica se je umirila. Ozrla sem se okrog sebe. Bili smo v gozdu. Tla je prekrival sneg, od mrazu me je streslo. Je bila že zima? V daljavi sem zagledala zametke mesta – tistega mesta, kamor so naju z Alexom pripeljali lovci.
»Kje smo?« Je prestrašeno vprašala Cora.
»Ne vem …« Je zamrmrala Aria, ki ji je bil prostor še najmanj poznan.
»Ti si nas pripeljala sem. Ti bi morala vedeti!« Je histerično zacvilila Cora, ter jezno zakrilila z rokami.
»Hej!« Sem zavpila Cori. »Lahko te spravimo tudi nazaj k lovcem!« Cora je pomenljivo pogledala Alexa, ki mi je zamrmral:
»Kate, ne govori tako z njo …«
Zavila sem z očmi, ter se posvetila Arii. »Kako si prišla sem? In kje so ostali? Kaj je bilo vse to? Kako …«
»Počasi, počasi.« Me je ustavila Aria. »Opravili smo preobrazbo groze… To je preobrazba, pri kateri dobiš neke moči. V bistvu je veliko bolj zapleteno, ti potem razložim. Pravzaprav…« S pogledom je oplazila Alexa, ki je vidno jezen s prekrižanimi rokami strmel v Ario. »Tudi on ve o čem govorim. Jaz sem dobila moč teleportacije, in sem vas prišla rešit.« Nato se je obrnila k Alexu. »Kaj je?« Ga je izzivalno vprašala.
»A SE VAM JE ZMEŠALO?« Je Alexu končno prekipelo. »LAHKO BI UMRLI! LAHKO BI…«
»Ampak nismo.« Ga je sproščeno ustavila Aria.
»Je… je tudi Sky to naredila?« Je sedaj zaskrbljeno vprašal Alex. Aria je plašno pokimala. Ko je šlo za sestro, je bil Alex vedno pretirano zaščitniški, in to je vedela. Tokrat je jezno zakrilil po zraku, ter brcnil v bližnje drevo.
»Kdo je Sky?« Je malce ljubosumno vprašala Cora, ter se postavila pred Ario. »In kdo si ti?«
»Jaz sem Aria. Članica Alexovega in Katinega tropa. Sky pa je Alexova mlajša sestra.« Cora je pomirjeno pokimala. »Kdo pa si ti?« Je nato vprašala Aria.
»Cora. Tvoja prijatelja sta me rešila pred lovci. In … po novem tudi Alexova punca.« Aria je sprva rahlo presenečeno odprla usta, vendar se je hitro zbrala.
»Kaj pa si?« Jo je vprašala.
»Hmm… volkodlakinja.« Je Cora živčno odgovorila, nato pa se obrnila k Alexu.
Aria me je takoj, ko nama je Cora obrnila hrbet, pomenljivo pogledala, jaz pa sem samo zavila z očmi.
»No, pa je šel…« Mi je zamrmrala. »Pravzaprav je bilo samo vprašanje časa. Kako se je sploh zgodilo?«
Še enkrat sem zavila z očmi, potem pa vseeno začela govoriti: »Pravzaprav… nimam pojma. Od njiju sem se ločila za deset minut, potem pa sem prišla nazaj in – BEM! Sta bila skupaj.«
»A…« Je Aria narejeno poznavalsko zamrmrala. »Veš kako bi temu rekla Sky?«
»Začasna tolažba!« Sva skupaj vzkliknili, ter se začeli na ves glas smejati.
»Kaj pa je tako smešno?« Je radovedno vprašala Cora, ki se je sedaj vrnila z Alexom.
»Ah, nič…« Je rekla Aria. »Torej, nimam pojma zakaj smo pristali tule. Želela sem nas teleportirati nazaj do ostalih, vendar sem izgubila veliko energije.«
»Torej moramo samo počakati, da si odpočiješ, potem pa se teleportiramo nazaj do tropa, kajne?« Je skomignil Alex. Aria mu je pokimala.

Srečen Božič želim vsem!
Lp, No Name
P.S.: Misem si mogla pomagati, da ne bi dala enega od novih vzdušij :)