KATE
Počasi smo se pomikali po vedno manjšem jašku. Bila sem čisto zadaj, pred mano je bila Cora, ki je od časa do časa pogledala čez ramo, ter mi namenila nezaupljiv pogled. Nisem se menila zanjo – počasi sem nadaljevala po jašku, ter opazovala podganje iztrebke, ki jih je tukaj spodaj kar mrgolelo. Pred enim mesecem bi se zgražala, sedaj pa sploh nisem začudena. Te biti volkodlak spremeni? Mogoče …
Spredaj sem zaslišala vzdihe olajšanja, in kmalu sem tudi sama ugotovila, zakaj. Jašek je zavil, ter se razširil, tako da smo lahko spet normalno zadihali. Alex in Cora sta se naslonila na steno, ter prepletla prste. Jaz sem se namestila nasproti njiju, skrčila noge, ter jih objela. Brado sem naslonila na kolena, ter se zagledala v svoje čevlje. Bili so umazani, ter ponekod raztrgani. Črna barva je počasi bledela, bele vezalke, ki sem si jih zaradi dolžine vedno zavezala v dvojnega metuljčka, pa so bile razcefrane.
»Torej …« Je začela Cora, vendar ni prišla daleč.
»Ja, ni važno.« Sem hitro zaključila, se postavila na vse štiri in oddrsala naprej po jašku, kamor se mi je zdelo, da moramo. Pardon, moram. Za sabo sem zaslišala plazenje, kar je pomenilo, da sta moja 'sopotnika' odšla za mano. Kar pomeni tudi, da nisem šla v napačno smer.
Kmalu sem morala ponovno zaviti, ter v daljavi zagledala dnevno svetlobo. Tokrat zares. Vendar je bila precej bela … Splazila sem se naprej. jašek je bil ponovno vedno manjši. Prišla nisem niti do polovice poti ven, ko sem ugotovila, da ne morem več naprej. zavzdihnila sem, ter se poskusila obrniti. Ni šlo, zato sem šla vzvratno.
»Ne gre naprej, vzvratno moram nazaj!« Sem zaklicala čez ramo.
»Veva!« Sem zaslišala rahlo posmehljiv Alexov glas. Počasi sem vzvratno zlezla nazaj do glavnega jaška. Pogledala sem naprej ter zagledala Coro, ki je s prstom pokazala na drugi stranski jašek, trenutek zatem pa že izginila v njem. Zavila sem z očmi in ji sledila. Kmalu sem zagledala večji stranski jašek, z isto belino na koncu, kot pri prejšnjem. Splazila sem se naprej, in srečno prispela do konca jaška, ravno, ko je Alex zbil rešetke iz njihovega mesta. Vendar se mi je nekaj zazdelo. Zakaj se ni slišalo ropota, ko so rešetke padle na tla? Prerinila sem se do roba, ter se zagledala v prepad, ki je zeval sto metrov pod nami.
»Uf, si prepričan, da je tole izhod?« Sem se mu posmehnila, ter se obrnila. Nenadoma sem v jašku nekoga zagledala. »Družbo imamo.« Sem rekla na videz brezskrbno, medtem ko sem zrla v lovce, ki so se stiskali in prerivali naprej po jašku.

Vem, da je ta del grozno kratek, ampak sem želela ohraniti napeto vzdušje:) Lajkajte, komentirajte, in se naročite name.
Lp, No Name
P.S.: Bi vas pobralo, če bi si pogledali moj blog? https://blueeye.blog/ (to je bilo mišljeno kot šala. Mislim, poglejte si blog in komentirajte:) Vesela bom vsega :)