KAYLA
Odločili smo se iti nazaj v hiško na drevesu, da bi tam vse premleli in se odločili kako dalje. Vsi smo bili na tleh in iz glave nisem mogla spraviti pogleda na Joshevo negibno telo. Do hiške smo hodili v tišini, ki je samo nakazovala koliko misli nam roji po glavi. Na koncu nismo prav nič razpravljali. Legli smo vsak na svoje mesto v posteljah in poskušali zaspati.
Razmišljala sem. To je bila trenutno edina stvar ki sem jo lahko delala, brez da bi se zlomila in začela neutrudno jokati. Razmišljala sem, kaj moramo sedaj storiti. Ampak nisem si bila podobna. Niti ene ideje nisem dobila, in na koncu sem razmišljala ali sem preveč utrujena, preveč žalostna, preveč lačna in žejna, ali pa kar vse skupaj. Na koncu sem le zaspala, z mislijo na pretekli dan.
Znašla sem se pod vodo. Nekaj časa sem zadrževala zrak, vendar sem se spomnila da je polovica moji genov morske vrste ljudi, in da zato lahko prosto diham pod vodo. Vseeno mi je vzelo precej truda, da sem svoje, na zrak privajene možgane, prepričala naj odprejo usta in nehajo obupno iskati načine kako priti do zraka. Moja podzavest in zavest sta se na tej točki razdvajali in potrebovala sem nekaj sekund da sem jih spravila nazaj na skupno pot. Takoj ko mi je to uspelo, sem začela razmišljati kaj je ta prostor. Po nekaj sekundah razgledovanja sem presenečeno dojela, da sem pravzaprav na mestu, kjer sem preživela večino svojega otroštva. Bila sem sredi morskega kraljestva. Pred sabo sem zagledala našo hišo, in se začela premikati proti njej, nakar sem ugotovila, da imam rep. Repa nisem imela že od 9. leta. Takrat sem sama ustvarila napoj za pridobitev nog, da sem lahko zbežala. Mislim da ni treba omenjati, da sem morala za napoj vdreti v mestni laboratorij in jih pošteno okrasti. Če mi ne bi uspelo narediti učinkovitega napoja, bi (sem precej prepričana) od devetega leta gnila v zaporu. Ja, devetletnica v zaporu. No, nihče od moje 'družine', ni mogel spregledati da sem v resnici devetletnica ki se vsak mesec spremeni v pošastno žival. Če prav pomislim, sem izgledala res grozljivo. Zgornji del telesa je bilo volčje telo. Spodnji del pa morski rep. Groza.
Kakorkoli, odplavala sem do naše hiše, in skozi okno čimbolj neopazno pogledala v notranjost. Takoj sem ugotovila, da sem gledala dnevno sobo. Po kaminu so bile razporejene slike mojega mlajšega brata. Beseda 'mlajši brat' mi je odmevala po glavi, in namesto tišja, postajala vedno glasnejša. Nenadoma je dnevna soba izginila. Prav tako naša podvodna hiša. In takoj za tem še voda. Sedaj sem bila na kopnem. Ležala sem na mehkem pesku, in poleg sebe sem zagledala prazno stekleničko mojega napoja za pridobitev nog. Po sredini repa sem podoživela trgajočo bolečino, kot da mi nekdo trga rep na polovico. No, saj mi ga je. Nato sem zagledala svoje noge. Pobeg sem preučevala zadnji dve leti, torej od sedmega leta in zato sem točno kaj moram narediti. Potegnila sem se na stopala, ter takoj nato spet padla.
Podoživljala sem spomine iz svojega otroštva. Ta misel me je grozno prestrašila, in takoj sem se želela potegniti iz sanj, vendar ni in ni šlo. Zato sem samo opazovala devetletno-sebe, ki se je trudila potegniti na noge. Nenadoma pa se je nekaj deset metrov stran od obale pojavila svetleče modra pika. Ker je bilo sredi noči, je bila precej opazna. Liam. Moj mlajši bratec. Hitro se je približeval obali, moja devetletna jaz pa se je končno potegnila na noge in stekla med drevesa. Ko sem zagledala polno luno, ki se je počasi dvignila, sem začutila znano bolečino v hrbtenici, vendar sem je bila že navajena. Preobrazba. Za sabo sem gledala svojega mlajšega brata, popolnega štiriletnika, ki je bil – v nasprotju z mano, mesečno pošastjo – tudi element vode. Zato se je modro svetlikal v temi.
V svojem volčjem telesu sem spretno stekla med drevesi v temo. Slišala sem bratove korake za sabo, vendar so bili vedno tišji. Ušla sem. Nenadoma pa sem zaslišala krik. Otroški krik. Obrnila sem se in brez obotavljanja stekla nazaj v smeri od koder sem prišla.
»Liam!« Sem zakričala skozi temo, kar se je iz mojih glasilk izvilo kot lajanje. »Prihajam!« Spet lajanje. Končno sem prišla na mesto kjer sem ga nazadnje videla, vendar ga ni bilo nikjer. Obrnila sem se okrog in moj pogled se je ustavil na svetlobni steni nedaleč stran. Vendar je bila stena zlomljena. Prelomljena na koščke. In rahlo je žarela v modri svetlobi. Liam je stekel skozi steno. In jaz sem bila kriva za to. Izpustila sem obupen krik.

Preden 'izginem' za par dni, še en del Werewolves don't die, pri katerem bi se rada zahvalila Her in Maruški, ki sta mi pomagali:)
Lajkajte in se naročite name če še niste. Smo pri 91 naročnikov in me zanima če lahko pridemo do 100!
Uživajte v vikendu in pojdite na sonce!
Lp, No Name