Nasmehnil se je s tistimi popolnimi ustnicami. Bilo mi je jasno, da se ga ne bom rešila kar tako. Zavzdihnila sem.
“Sama?” je postavil vprašanje ob katerem sem zardela in upala, da mi ne bo sledil, saj nisem bila pripravljena na to, da me zaloti popolnoma golo.
“Sama,” sem mu pritrdila. “Ian, prosim te ... Ne vznemirjaj me. Prosim te. Že dovolj si to počel celo noč.”
“Prav. Ne bom več,” je odvrnil. “Pohiti, da se tudi jaz na hitro stuširam.” Molče sem pokimala in se odpravila v kopalnico.
Ko sem se vrnila ven iz kopalnice, sem poiskala obleko in se pričela oblačiti. Spomnila sem se, da bi bilo dobro, da vzamem svoj rokopis in prenosni računalnik ter ju spakiram v potovalko. Ravno sem ju spakirala v torbo, ko se je iz kopalnice prikazal Ian. Še vedno nisem verjela, da je tukaj in da si je izposodil moj tuš.
“Si pripravljena?” me je vprašal.
Pokimala sem.
“Zelo tiha si,” je pripomnil.
“Kaj pa naj ti povem?” sem vprašala. Da, bila sem tiha. Zavzdihnila sem, nato pa pograbila svojo torbo in si jo obesila čez ramo. “Ian, dobesedno zvlekel me boš na dopust in postavil si mi kup pogojev, da bi lahko bila s tabo. Le kaj naj rečem? Po vsem, kar sem doživela prejšnji večer, je normalno, da mi ni do pogovora.”
Nasmehnil se je. Nisem vedela, kaj naj si mislim. Bil je tako sproščen ter prepričan sam vase, da nisem vedela, kaj naj sploh še rečem.
“Če me spomin ne vara, si pristala na vse, kar sem ti postavil kot pogoje,” je skomignil z rameni in si pričel oblačiti hlače. Ob pogledu na njegovo golo telo, sem zardela. “Tudi sam sem sprejel kompromis in ne bom silil vate, dokler ne boš pripravljena. Pravzaprav bom ob pravem času poskrbel, da boš pripravljena.”
O bog, kaj mi ta človek povzroča. Najraje bi zakričala od jeze, saj bi mu najraje ugodila kar sedaj, da bi bil že enkrat mir.
“Pravzaprav me boš prosila na kolenih, da si te vzamem,” je dodal in priprl svetle oči. “Bodi prepričana v to.”
Jezno sem ga premerila. Ne bom se poniževala pred njim. Bila sem trdno odločena, da ne bom v nobenem primeru popustila.
“Potem pa stori to sedaj, da me ne boš še bolj ponižal!” sem mu jezno zabrusila. Ian se je zasmejal in si oblekel majico.
“Bi z veseljem, če se nama ne bi mudilo,” je pripomnil in me nasmejano premeril, da bi preveril, kakšno reakccijo je sprožil v meni.
“No, potem pa me ne vznemirjaj,” sem odvrnila. “Sem vesela, ker si prišel do mene, vendar imam tudi sama mejo tolerance, Ian.”
“Potem boš vesela tudi ...”
Ustavil ga je moj mrk pogled. Zasmejal se je sam pri sebi, nato pa prišel do mene in mi z rok vzel torbo ter si jo dal na svojo ramo.
“Kje imaš potovalko?” me je vprašal.
“V dnevni sobi,” sem zamrmrala.
Bila sem vznemirjena, ko sem sedla v njegov avtomobil. Ian je zapeljal nekaj ulic naprej in ustavila sva se pred njegovo hišo. Počakala sem v avtomobilu, ko je šel po svoje stvari. V ogledalu sem opazovala njegov obraz, ko je svoji dve potovalki pospravil v avtomobil, nato pa sedel nazaj na voznikov sedež. Še vedno nisem verjela, da se je prejšnji večer obrnil meni v prid. In da je sedaj Ian z mano.
“Saj ti ni žal, ker si se odločil priti do mene, kajne?” sem nenadoma vprašala, ko je zapeljal proti najbližjemu nakupovalnemu centru.