Za trenutek me je opazoval s svojimi modrimi očmi. Nato se je nasmehnil. Nisem vedela, kaj naj pomeni ta nasmeh.
“Reciva, da ni moj cilj umreti brez otrok,” je dejal. “Glede na to, da z nobeno nisem čutil to, kar sem s teboj ... Bi rekel, da bi lahko poskusila nekaj več. Prepričan pa sem, da se ne boš odrekla temu, kar ti ponujam, kajne?”
“Bila bi zabita, če bi se,” sem hitro rekla. Bilo je res. Če bi se odrekla temu, kar mi ponuja, bi pomenilo, da sem ostala brez koleščkov v glavi.
Zasmejal se je.
“Vedel sem,” je dejal med smehom. “Ne bom ti rekel, da skočiš v prazen bazen, ker verjetno bi mi takoj ugodila.”
Zardela sem kot kuhan rak. V vsem bi mu ugodila. Pravzaprav ni stvari, ki je ne bi naredila zanj. Moje življenje je pripadalo njemu in lahko sem le upala, da je mislil resno, saj nisem hotela biti ponižana z njegove strani.
“Želim si družine,” sem poskusila ostati mirna, čeprav sem ob misli na slednje drhtela. Imela bi prečudovito življenje, če bi se med nama obneslo. “Želim si tudi otrok, vendar ... Samo s teboj. Z nobenim drugim nočem imeti otrok.”
Osuplo me je premeril. Očitno ni pričakoval, da bom slednje rekla. Ni mi bilo žal niti besede, saj sem si res želela biti z njim. Že zdavnaj sem si predstavljala, kako bi bilo življenje z njim. Nikoli se ne bom odrekla temu. Bil je moj in odločena sem bila, da ga bom zadržala zase, čeprav sem vedela, da je sedaj vse odvisno od njega. Ne od mene. Od njega, saj sem potrebovala njegovo privoljenje.
“Resna si,” je ugotovil. Kratko sem prikimala. “Alina ... Dobila boš vse, kar si želiš ... Obljubim ti.” Z roko je poiskal mojo in jo nežno stisnil. Obljuba mi je dala vedeti, da misli resno z menoj. Moje želje se počasi uresničujejo.
“Nočem biti le številka,” sem šepnila. “Vse ti bom ponudila samo, če me ne boš izkoristil, Ian. Nočem biti izkoriščena kot ...” Ustavila sem se sredi stavka. Ian me je vprašujoče pogledal. Sklonila sem pogled. Skoraj sem izdala svojo skrivnost, ki me je leta in leta preganjala. “Ni pomembno,” sem se zbrala. “Nekega dne ti bom povedala.”
Odmaknil je roko, da bi vzel skodelico kave, ki jo je prej odložil. Začutila sem napetost, ki je legla med nama.
“Je kaj hudega?” je tiho vprašal.
Namrščila sem se.
“Pravzaprav ... Je. Vendar ne bi sedaj o tem,” sem s težavo šepnila. Nisem hotela pokvariti zajtrka z zgodbo, ki me je vznemirjala od tistega dne, ko sta mi starša povedala resnico. Bila je kruta in tako ponižujoča, da ne bi rada v jedilnici govorila o njej. Povedala mu bom, ko bova sama in pripravljena na spoved. Nič prej.
“Ko boš pripravljena, mi boš povedala vse,” je mirno dejal. Spremenil je temo pogovora. Odleglo mi je, saj ob misli, kako bo reagiral ... Skrbelo me je, da se bo odmaknil nemudoma od mene, kar mu ne bi niti najmanj zamerila.
Po zajtrku sva se odpravila ven. Najprej sva nameravala iti na sprehod, nato na zgodnje kosilo in popoldne na surfanje. Ian mi je ponovno zagotovil, da bom preživela. Ob izbiri njegovih besed sem se zasmejala, saj sem zaupala v njegovo znanje, da ne bom zletela v vodo kot sem dolga in široka. Bila sem presrečna, da se bo ukvarjal z mano.
“Si pripravljena?” me je vprašal, ko sem imela na sebi dvodelne kopalke. Prikimala sem, čeprav nekoliko oklevajoče, ko mi je pokazal desko.
“Ja,” sem dejala.
“Torej. Najprej bova šla nekaj metrov od obale,” mi je pričel razlagati. Pozorno sem ga poslušala. “Postavila se boš na desko in ko bo prišel val, ga boš ujela. Sicer tukaj niso vali tako močni, da bi te požrlo, če se ne boš obdržala na njej.”
Prekrasno. Verjetno bom že prvič zletela dol in bom verjetno že drugič v kratkem času potrebovala oživljanje.
Prvič sem se obdržala. Drugič tudi. Tretjič me je vrglo tako močno, da sem izgubila ravnotežje, da je Ian skočil s svoje in mi priskočil na pomoč, čeprav sem se obdržala na površju. Ulovila sem desko in pustila, da je prišel k meni.
“Si v redu?” me je vprašal.
“Ja. Izgubila sem ravnotežje,” sem potožila. Zasmejal se je, nato pa me je objel in poljubil. Voda nama je segala do pasu. Okusila sem okus morske vode na njegovih ustnicah. Poskušala sem se zadržati, da poljub ne spremeniva v obupno potrebo, ki sva jo začutila v vsakem trenutku, ko sva se poljubljala.
“Še bi poskusila,” sem se odmaknila.
“Prav. Samo pazi, da ne padeš. Ne želim te spet oživljati,” mi je pomežiknil. Nekoliko jezno sem ga poškropila z vodo. Med smehom se je odmaknil od mene in prijel svojo desko. Pograbila sem svojo in mu sledila.
Ko je bilo sonce že zahajalo, sva se spravila iz vode. Nosila sva deski in se pogovarjala o vsem, kar se je dogajalo v zadnjih nekaj dneh. Bilo je prečudovito ... Bilo je ... Pravljično. Vrnila sva deski v hišico, kjer so jih izposojali in se že hotela vrniti proti hotelu, ko se je začelo dogajati nekaj, kar si nisem bila niti sposobna predstavljati.
Obrnila sva se, da bi šla, ko sem zagledala znano postavo. Ian je ni opazil in sproščeno me je objel prek pasu. S svetlobno hitrostjo sem se izvila in še vedno strmela vanjo, kot da bi želela, da je ne bi nikoli videla.
Želela sem si, da je ne bi videla.
Nasproti nama je hodila Nikki.

Mnenja?