2.


“Danes prideš?” me je z zanimanjem vprašala Linda. Ravno me je klicala, jaz pa sem pregledovala nekaj v svojem računalnikom. Osnutek nove zgodbe, ki sem jo pričela sestavljati v Rimu. Mogoče bom celo uspela napisati novo knjigo, če ne bom preveč zasledovala ljubezen mojega življenja, ki se me uspešno otresa.
Njena zabava. Le kako bi jo lahko pozabila? Ian je povabljen. In če bom imela srečo, bo prišel sam ... Pravzaprav sem upala, da bo prišel sam, saj sem hotela dobiti priložnost in se pogovoriti z njim.
Ni bila nobena skrivnost, da je spet z Nikki. Besnela sem nad dejstvom, da sta spet skupaj, vendar slednjega nisem pokazala. Držala sem jezo zase, saj nisem smela tvegati, da se zapletem v novo vojno z njo. V Barceloni mi je prekrižala načrte in bila sem prepričana, da bi mi jih spet. Sploh pa ... Ian je bil v njenih mrežah in dokler jih ne bo rešen ... Nisem smela narediti nobene neumnosti, saj nisem želela, da bi se mu zamerila.
“Pridem,” sem dejala in zaprla okno z dokumentom. Nova knjiga bo počakala, moje življenje pa ne bo. Hotela sem uživati dokler sem mlada.. “Samo z Jess se moram dobiti, da ji oddam nedokončano verzijo rokopisa. Nisem pozabila.”
“Super,” je odvrnila Linda.
Nekaj trenutkov sem se obotavljala, nato pa izstrelila vprašanje, ki sem ga imela na vrhu jezika: “Ian pride?”
Slišala sem njen smeh in zadržala sapo. Hotela sem vedeti, saj sem neznansko pogrešala misel, da ga ne bi več videla.
“Ravnokar sem govorila z njim,” je odvrnila. Bila je dobre volje, kar je gotovo pomenilo, da se veseli današnje zabave. Tudi sama sem se je veselila, saj je bila letošnja še posebej pomembna. “Pride.”
“Super ... Kaj je izvedel, da pridem?”
Zadržala sem dih, saj sem se bala njenega odgovora. Misel, da bi odpovedal svojo prisotnost, me je plašila.
“Ja. Čeprav ... Ne boš vesela še ene gostje,” je zamrmrala. Nekaj mi je govorilo, da nima dobre novice.
“Kaj naj to pomeni?” sem sumničavo vprašala. Moji strahovi so se pričeli uresničevati. O bog, saj to ni res ...
“Na žalost pride z njim tudi Nikki.” Njen odgovor je zarezal vame in skoraj sesedla bi se od razočaranja.
Osuplo sem obstala in se poskušala pomiriti. Nikki? Zakaj mora vedno vse pokvariti? Zakaj jo je Ian sploh spoznal?
“Kako ... Kako pa to?” sem nekoliko presenečeno vprašala. Nisem je želela videti. Ne po tistem, ko mi je zakuhala težave v Barceloni.
“Na žalost mi je Ian pojasnil, da je vztrajala, da gre z njim,” je odgovorila na moje vprašanje. Zaslišala sem nejevoljo v njenem glasu. “Mislim, da bo danes zvečer precej vroče ... in napeto.” To je bilo milo rečeno. Bila sem popolnoma prepričana, da bo znorela takoj, ko me bo zagledala, kar pa ni bilo niti najmanj dobro.
“Sranje,” sem zamrmrala.
“Oprosti. Res mi je žal,” se mi je opravičila.
“Saj nisi ti kriva,” sem odvrnila. Ne, ni bila kriva. Kriva je bila Nikki, ki je sledila Ianu kot lastna senca. Preživela bom. Mogoče bom imela celo priložnost govoriti z njim. Če bom gledala nanjo, potem ... Ne bom dobila nikoli priložnosti.
Poslovila sem se od Linde, nato pa odložila telefon in v roke vzela svoj rokopis. Zdelo se mi je, da je skoraj dokončan. Popravki so bili vneseni in sedaj bo morala Jess ga pregledati. Upala sem le, da bo založniku všeč.
Dan je prehitro minil. Oddala sem rokopis, z Jess popila kavo, nato pa se odpravila domov in s svetlobno hitrostjo se pričela urejati. Ničesar nisem prepustila naključju. Ko sem bila končno urejena, sem se usedla pred ogledalo in se zastrmela v svoj naličen obraz. Ugriznila sem se v ustnico. Bom uspela očarati Iana? Se bo moje življenje obrnilo na boljše in mi usoda dala priložnost, da poskusim z njim?
Namerno sem si oblekla črno satenasto obleko, ki je poudarila mojo postavo. Upala sem le, da bo Nikki prišla v svojih capah, ki so bile v modi v sedemdesetih. Nikoli je nisem razumela, zakaj se je pričela tako oblačiti odkar je bila z Ianom.
Ko sem končno prišla pred hišo, v kateri živi Linda, sem se obotavljala, nato pa pozvonila na vrata. Bila sem živčna, saj nisem imela pojma, če je že prišel. Nisem si znala pojasniti, zakaj sem postajala tako obsedena z njim. Živela sem le za trenutek, da ga vidim. Slišim njegov glas, vidim njegove modre oči... Ob misli na njegove oči, ki so me opazovale v Barceloni, me je prebodlo. Sranje! Kako sem si ga želela!
“Končno,” me je prebudil Lindin glas iz sanjarjenja o Ianu. Nisem sploh opazila, da mi je odprla vrata.
Objela me je. Njen objem je izbrisal vse probleme, ki sem jih imela v zadnjih tednih. Vedno je bila moja prijateljica in hvaležna sem ji bila za to.
“Hvala za povabilo,” sem se nasmehnila. V roke sem ji potisnila flašo šampanjca in veliko čokolado, saj sva obe jedli isto.